"Kriza bo končana, ko se je bomo privadili," je prihodnost pesimistično orisal Mencinger. Časi gospodarske rasti so po njegovem minili, težava je, da smo se "zasvojili" z gospodarsko rastjo.

Kljub temu, da so v Sloveniji trenutno izpostavljene težave bank, je v težavah po mnenju Mencingerja predvsem realni sektor. Banke denarja nočejo posojati, "ker ni nikogar, ki bi imel zelo dobre projekte", teh pa ni, ker ni povpraševanja. Položaj lahko po njegovem reši zagon povpraševanja, za kar bi morala za začetek poskrbeti država.

Da bi ob odsotnosti investitorjev in padcu potrošnje prebivalcev pri reševanju realnega sektorja država morala prevzeti aktivnejšo vlogo, se je strinjal tudi Štiblar. Kot prvo prioriteto je sicer izpostavil zagotavljanje rasti in reševanje problema likvidnosti. Pri reševanju položaja nas po njegovem lahko rešijo samo monetarne vzpodbude centralne banke in fiskalne vzpodbude države.

Tako Mencinger kot Štiblar sta bila kritična do zakona o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, ki predvideva ustanovitev t.i. slabe banke. Štiblar se je v zvezi z reševanjem bank zavzel za dokapitalizacijo, glede zakona o slabi banki pa poudaril, da ni jasno, po kakšni vrednosti bo opravljen prenos slabih terjatev, prav tako tudi ne, kdo bo po opravljenem prenosu terjatev poskrbel, da bodo te tudi poplačane. Izpostavil je še povezanost podjetij v realnem sektorju, zaradi česar niso izključeni novi stečaji. To bi po njegovem pomenilo, da bi tudi po prenosu slabih terjatev na slabo banko lahko v bankah spet nastajale nove slabe terjatve.

Mencinger je od predlaganih strukturnih reform podprl pokojninsko reformo. Ta po njegovem dolgoročno upočasnjuje "piramidno igro", ki nastaja v pokojninskem sistemu zaradi čedalje bolj neugodnega demografskega razmerja med starejšimi in mladimi prebivalci. Predlagana reforma trga dela je po njegovem nepotrebna. Več fleksibilnosti na trgu dela bo v kriznih časih prineslo še več odpuščanj in brezposelnih, dolgoročno rabimo za izboljšanje razmer na trgu dela drugačne rešitve, je pojasnil.

Na posvetu so se dotaknili tudi slabosti slovenske insolvenčne zakonodaje. Jaka Cepec z Ekonomske fakultete je kot glavno težavo izpostavil dejstvo, da so insolvenčni postopki pri nas uvedeni bistveno prepozno.

Kljub temu, da so uprave podjetij odškodninsko odgovorne, če postopkov za začetek stečajev ne sprožijo pravočasno, in kljub "lastnikom prijazni zakonodaji" v primeru prisilnih poravnav deležniki po njegovem očitno nimajo "pravih vzpodbud", da bi začeli z insolvenčnimi postopki. Rešitve za omenjeni problem strokovnjaki v tem trenutku še nimajo.

Slovenska insolvenčna zakonodaja po mnenju Cepca poleg tega ni prilagojena današnjim časom sistemske finančne krize. Zaradi nelikvidnosti trga namreč pogosto ni mogoče odkupiti premoženja družb v stečaju, zaradi česar tečaji trajajo nesorazmerno dolgo.

Treba bi bilo poskrbeti za sistemske rešitve, prilagojene trenutnemu času, je izpostavil Cepec. Recepti iz tujine po njegovem kažejo, da bi moralo čim prej priti do prerazporeditve kapitala iz dolžniškega v lastniškega. Novi lastniki podjetij bi tako postali nekdanji upniki oziroma banke, česar pa "bančni sektor vsaj pri nas niti približno ne želi".