Eno od nerešenih vprašanj je upoštevanje otrok in vojaščine pri zniževanju starostne meje za upokojitev tudi pri tistih, ki so kasneje vstopili na trg dela in do 60. leta starosti ne bodo izpolnili 40 let pokojninske dobe brez dokupa let. Minister je kompromisno predlagal, da bi bonuse lahko uveljavljali do 65. leta starosti, vendar ob pogoju vsaj 38 let delovne dobe brez dokupljenih let. To pa še vedno pomeni, da lahko večina visoko izobraženih žensk pozabi na ugodnejše upokojevanje zaradi otrok.

Prišle bodo še ostrejše reforme

»Prvič sem se zaposlila pri 27 letih,« pripovedujejo tako novinarka Maja Sotlar kot zdravnica Helena Mole pa tudi menedžerka Sonja Šmuc. Vse imajo otroke, prvi dve po tri, Helena Mole pa dva. Vendar na zgodnejšo upokojitev zaradi tega ne morejo računati. Vse bodo namreč 38 let delovne dobe dopolnile v 65. letu starosti, ko bodo v pokoj lahko odšle tudi po starostnem kriteriju. »To me ne moti, ker verjamem, da druge možnosti, kot je sprejem predlagane pokojninske reforme, pravzaprav nimamo,« pravi Šmuceva, ki ima 41 let. Opozarja, da ženske v povprečju živijo dlje od moških, zato se ji tudi iz tega razloga odločitev o izenačitvi upokojitvene starosti žensk z moškimi zdi racionalna.

»Gladko mi je vseeno, kakšno pokojninsko reformo sprejemajo. Delala bom vsaj še 15 let in v tem času pričakujem vsaj še dve reformi, ki bosta prinesli še slabše pogoje upokojevanja pa tudi zrušitev pokojninske blagajne. Pospešeno iščem možnosti, kako ustvariti kapital, iz katerega bom lahko v starosti črpala,« pa je jasna 45 let stara Maja Sotlar. V novinarskem delu sicer uživa in ga ne dojema kot stresnega, vendar si tudi zaradi zaostrenih razmer v medijskem prostoru ne predstavlja, da bo ta poklic opravljala še pri 60 letih. »Dobila sem pogodbo za eno leto, kaj bo potem, ne ve nihče,« na nezanesljivost zaposlitve opozarja novinarka.

Brezposelnosti se 43-letna Helena Mole sicer ne boji, zato pa jo skrbi, da v starosti ne bo mogla opravljati dela pediatrinje oziroma da bo še pred upokojitvijo zbolela in kljub temu ne bo mogla v pokoj. Med drugim tudi raziskave Inštituta za varovanje zdravja kažejo, da je zdravniški poklic eden najbolj stresnih, kar se kaže tako v zgodnejši umrljivosti zdravnikov v primerjavi z večino drugih poklicev kot v njihovi višji obolevnosti za boleznimi, povezanimi s stresom. »Pred zaposlitvijo v ambulanti na primarnem nivoju sem 15 let delala v porodnišnici in mislim, da se ne bom zlagala, če rečem, da so tri od štirih kolegic, ki so odhajale v pokoj, imele težave s ščitnico. To je posreden kazalnik stresa, ki se nabira z leti,« pripoveduje Moletova. Eden največjih povzročiteljev stresa pri bolnišničnem delu so po njenih besedah dežurstva.

»Želim si delati tudi po 65. letu«

»Pri ambulantnem delu pa je stres povezan z velikim številom bolnikov, ki jih je treba vsak dan pregledati, in s tem povezano bojaznijo, da ne bi kaj spregledala,« pojasnjuje Moletova. Tudi predsednica Zdravniške zbornice Gordana Živcec Kalan ji pritrjuje, da »obremenjenost zdravnikov družinske medicine, v kateri prevladujejo ženske, raste s številom in starostjo bolnikov ter obsegom storitev, ki jih ponuja zdravnik«. Čeprav Moletova pravi, da je delo v pediatriji morda nekoliko manj stresno kot na drugih področjih primarnega zdravstva, tudi iz izkušnje kolegice, ki jo je po odhodu v pokoj nadomestila, sklepa, da pri 60 letih ne bo mogla več delati s takšnim tempom kot zdaj. »Ta kolegica mi s strašnim veseljem kakšen dan pomaga v ambulanti, vendar pravi, da vsakodnevnega osemurnega delovnika ne bi več zmogla,« pripoveduje Moletova.

Zato pa meni, da bi lahko delala tudi po 65. letu starosti, če bi opravljala manj stresne naloge, denimo bila mentor oziroma nadzorovala mlajše zdravnike, ali bi ji bil omogočen krajši, recimo štiriurni delovni čas. Da bo že zaradi osebne želje delala še po 65. letu starosti, ocenjuje tudi Sonja Šmuc, ki pa se prav tako zaveda, da bo tudi zaradi stresnosti menedžerskega poklica svoje delo morala opravljati na nekoliko drugačen način.

Upokojitveni pogoji skoraj dorečeni, za dostojne pokojnine se bo treba še pogajati

O prilagoditvah delovnih procesov staranju delovne sile pokojninska reforma ne govori. Zato pa so socialni partnerji veliko pozornosti namenili upokojitvenim pogojem, kjer po besedah Lučke Böhm iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ostaja odprto predvsem vprašanje upokojevanja trenutno brezposelnih starejših oseb. Manj dorečeno je ostalo poglavje dostojnih pokojnin, pri katerem je minister Vizjak sindikate »zadolžil« za pripravo konkretnih členov o dodatnih virih financiranja pokojninske blagajne in o demografskem skladu, kjer bi se varčevalo za pokojnine v tistih letih, ko bo razmerje med zavarovanci in upokojenci najmanj ugodno, je povedala Böhmova. Sindikati se zavzemajo tudi za podaljšanje prehodnega obdobja za uveljavitev pokojninske reforme prek zdaj postavljenega roka leta 2020, toda po Vizjakovih besedah to pomeni bolj »borne« učinke reforme, zato bo vlada to težko sprejela. Bodo pa preučili tudi zahtevo sindikatov, da bi se v pokojninsko dobo štela vsa delovna doba, ki jo delavci naberejo še pred dopolnjenim 18. letom starosti. Zadnji predlog vlade namreč predvideva le šest mesecev pokojninske dobe za vsako leto zaposlenosti v času mladoletnosti. Medtem ko sindikati še predlagajo, da bi bonuse za otroke in vojaščino lahko uveljavljale tudi osebe z najmanj 30 leti delovne dobe, delodajalci svojih stališč tudi včeraj niso razkrili.

Böhmova je še opozorila, da predlog pokojninske reforme obravnavajo v svežnju, zato ni »nič dogovorjeno, dokler ni dogovorjeno vse«. Kljub temu je minister Vizjak že včeraj izrecno poudaril, da bodo vsi, ki bodo še letos izpolnili pogoje za upokojitev, vendar bodo kljub temu delali naprej, v pokoj lahko odšli kadar koli pod pogoji, ki veljajo letos.