Kaj je narobe z nami, da smo tako neprizanesljivi do volkov, nam je poskušal skozi pogovor pojasniti biolog Miha Krofel, predsednik društva Dinaricum, raziskovalec z biotehniške fakultete in član projekta SloWolf, katerega cilj je trajno ohranjanje populacije volkov in izboljšanje njihovega sobivanja z ljudmi. Krofel dela pri projektu v okviru akcije spremljanja populacije volkov, kjer raziskuje odnos med volkovi in njihovim plenom, razširjenost volkov v Sloveniji, njihovo številčnost in razmnoževalni uspeh. V raziskavi, objavljeni lansko leto, so prišli v projektni skupini med drugim do zanimive ugotovitve, da odstrel volkov v zadnjih desetih letih sploh ni vplival na število povzročenih škod na domačih živalih. Še več: odstrel naj bi imel celo nasproten učinek.

V minuli lovni sezoni je bilo legalno ustreljenih 11 volkov. Eden je podlegel krivolovu, enega je povozil avto, še enega pa so menda pokončali drugi volkovi. Skupno je torej umrlo 14 volkov. Kaj to pomeni za njihovo populacijo v Sloveniji?

To je le zaznana smrtnost. Verjetno jih je še več, za katere pa ne vemo, da so umrli. Ampak ni vse v številkah. Sam odstrel volkov za njihovo številčnost morda še ni tak problem, je pa usoden za delovanje vse populacije. Poglejte: pri nas imamo okoli 43 volkov, ki so razporejeni v desetih do dvanajstih tropih. Če vemo, da pri nas trop v povprečju sestavljajo štirje volkovi in da sta v vsakem tropu dva alfa volkova, je pri naključnem odstrelu, kakršen je pri nas, vsako leto v povprečju 50 odstotkov možnosti, da pade en alfa osebek iz vsakega tropa. To pa je velik problem. V primeru pogina alfa osebka namreč trop po navadi popolnoma razpade. Zaradi tega tropi pri nas ne funkcionirajo več normalno. Leta skupnega lova so namreč potrebna, da postane trop uigrana ekipa. Če pa ekipa ni uigrana, je težko loviti jelenjad, zato se volkovi pogosteje spravljajo na lažji plen – nezaščiteno drobnico. Poleg tega je genetska analiza pokazala, da smo pri nas volkove – zaradi nenehnega rušenja tropov – iz monogamne praktično spremenili v poligamno vrsto. Običajno volkovi ostanejo s svojim partnerjem do konca življenja. Pri nas pa so prisiljeni vsakih nekaj let ustvarjati novo družino.

Predlagali ste nekakšen selekcioniran odstrel volkov.

Predlagali smo, da se poleg kvote za odstrel upošteva še druge dejavnike. Med drugim, da odstrel poteka, dokler se ne odstrelita dva odrasla volka, za katera se predvideva, da sta alfa osebka. S tem bi na leto razbili največ dva tropa, kar bi v bistveno manjši meri rušilo njihov socialni sistem.

A je to tako težko razložiti ljudem, ki odločajo o odstrelu?

Do pred dveh let se o tem sploh ni govorilo. Vse je bilo samo v številkah, kot pri risu in medvedu. Pri njima je dejansko tako, da ko odvzameš en osebek iz narave, je samo en osebek manj. Pri volku pa odstrel enega osebka vpliva še na vse preostale v tropu.

Potem ko so nedavno lovci ubili obe volkulji, ki sta bili opremljeni s telemetrično ovratnico, se je začela na pobudo fundacije za trajnostni razvoj Umanotera podpisovati tudi peticija za moratorij za odstrel volkov. Bi tovrsten začasni ukrep pomagal populaciji, da bi spet začela funkcionirati normalno?

Da, a le ob predpostavki, da ljudje ne bi kršili zakona, torej da se ne bi dogajal krivolov. Z vidika upravljanja s populacijo v bistvu sploh ne potrebujemo odstrela, ker imajo volkovi močne mehanizme samoregulacije. Smo pa strokovnjaki proti moratoriju, ker bi ta verjetno vodil v povečanje krivolova.

Tako razmišljate vi. Na ministrstvu za kmetijstvo verjetno razmišljajo bolj, kako bi ugodili rejcem drobnice.

Mislim, da ne več. Odkar je bila narejena študija, ki nazorno prikazuje, da povečan odstrel nikakor ne vpliva na število škodnih primerov na drobnici, so tudi oni spremenili mnenje. V pravilnikih o odstrelu ne piše več, da se volkove strelja zaradi zmanjševanja škod.

Hočete reči, da se pri nas izvaja legalen odstrel volka le zato, da bi ugodili psihopatskim lovcem, ki bi tudi v primeru prepovedi pobijali volkove?

To ste rekli vi, ne jaz. Velika večina lovcev ne bi šla v krivolov in večina tudi podpira ohranitveno upravljanje z volkom, vendar se vedno najdejo posamezniki, ki ne spoštujejo lovskega etičnega kodeksa.

Je to slovenska specifika?

Ne, tudi na primer v Italiji, kjer je prepovedano streljati volka, vsako leto nezakonito ubijejo veliko volkov. Vedno je treba tehtati pozitivne in negativne učinke odstrela. Raziskava je pokazala, da višina kvote bistveno ne vpliva na krivolov. Bi pa imelo zmanjšanje kvote veliko pozitivnih učinkov za same trope. V primeru moratorija za odstrel pa predpostavljam, da bi se krivolov povečal, kot se je to zgodilo v Skandinaviji.

Minister za kmetijstvo moratorija sicer ni sprejel, vendar se je po pritisku javnosti odločil za nekoliko manjši odstrel. Je to napredek v pravo smer ali le kompromis v skladu rekom, da bo volk sit in koza cela?

K temu je definitivno pripomogel pritisk javnosti. Da smo šli iz 12 osebkov na osem, kaže, da se čedalje bolj upošteva stroko in vse manj lobije. Trend gre torej v pravi smeri, bomo pa videli, kaj bo v prihodnje.

Na ministrstvu so se pohvalili, da so sprejeli še nekatere dodatne ukrepe za zaščito volka.

To, da se februarja, v obdobju parjenja, volka ne bo lovilo, je bilo dogovorjeno že pred dvema letoma. To tudi ne pomeni, da se je lovna doba skrajšala, ampak se je le zamaknila iz februarja v september. Drugi ukrep naj bi bil omejitev odstrela na štiri reproduktivne samice. Prvič, ta ukrep ni nov, in drugič, s tem nismo nič dosegli. Četudi bi ubili le štiri reproduktivne samice, to pomeni, da lahko še vedno razbijemo osem tropov, ker bi lahko poleg njih ubili še štiri alfa samce. Smiseln ukrep bi bil torej, da se lov preneha, takoj ko ubiješ določeno število odraslih volkov – ne glede na spol. Edino, kar je res novo in bo imelo pozitivne učinke na nekatere trope, je to, da se do konca leta 2013 ne bo smelo streljati volka v državnih loviščih.

To pomeni do konca trajanja projekta SloWolf. Znano je, da je od devetih volkov, ki jim je bila do zdaj nameščena telemetrična ovratnica, celo leto preživel le eden. Pa še ta je »prebegnil« v Italijo. Ko je nedavno lovec ustrelil zadnjo volkuljo z ovratnico v Kočevskem rogu ste izrazili dvom, ali bi ta del projekta sploh nadaljevali.

V telemetrijo je vloženega veliko denarja, energije in truda. V povprečju potrebuješ tri mesece terenskega dela, da odloviš enega volka in mu namestiš ovratnico, zato nima smisla, če ti večina volkov pogine že po nekaj mesecih.

Menite, da gre pri vsem skupaj le za splet nesrečnih okoliščin?

To je predvsem posledica dejstva, da je smrtnost odraslih volkov pri nas zelo visoka. Ne verjamem, da bi lovci volkove z ovratnicami streljali namerno.

Če ste v okviru projekta dognali, da tako velik odstrel prinaša bore malo pozitivnih rezultatov, hkrati pa ruši socialno strukturo volčjih tropov, zakaj so potem vaši sodelavci v projektu iz zavoda za gozdove letos predlagali odstrel desetih volkov? Znotraj projekta nimate enotnih stališč?

Do problematike visokih odstrelov imamo različne poglede tudi znotraj fakultete. Verjetno vsi vemo, da se prekomerno ruši strukturo tropov. Obstajajo pa različni pogledi, v kolikšni meri je to problematično.

Kdo pa pri nas največ ve o volku?

Ne bi si upal reči, verjetno pa vsak zaupa svoji presoji.

V okviru projekta SloWolf ste zainteresiranim rejcem drobnice poklonili posebne elektromreže ter pastirske pse tornjake in kraševce, da bi pomagali varovati drobnico pred volkovi. Kakšni so rezultati?

Za pse še nimamo podatkov, ker so še premladi. Elektromreže pa dajejo izredno dobre rezultate. Pri petih rejcih od postavitve mrež ni bilo več nobenih škod, pri večjem rejcu pa se je kljub neredni uporabi elektromrež število napadov volkov zmanjšalo za 85 odstotkov. S tem smo državi že v prvem letu privarčevali več kot 100.000 evrov odškodnin.