O projektu je sicer izvedela iz medijev, k sodelovanju pa jo je prepričalo ime "Simbioza", v katerem je videla plemenito gesto, "da imajo mladi v teh časih toliko posluha in toliko srca, da želijo pomagati starejšim".
Priznala je, da se je pred samo delavnico najbolj veselila vstopa na medmrežje in s tem dostopa do elektronske pošte. Prav tako pa je pohvalila prostovoljce, ki so s pozitivno energijo in potrpežljivostjo pomagali starejšim učencem. "Domači znajo biti pri učenju pogosto 'nervozni', na delavnicah pa smo uživali."
Gospa Žagar opaža, da je v njeni generaciji mnogo skeptikov, ki se jim zdi uporaba računalnika čisto brez potrebe. Vendar jim skuša predstaviti prednosti, ki jih prinaša tovrstna tehnologija za starejšega človeka. "Slišim jih seveda nič. Vsak se mora sam odločiti, ali želi izvedeti nekaj novega. Zame, ki težje hodim, je splet inštrument, preko katerega se zabavam, ohranjam stike, je pa tudi izredno praktičen. Lahko denimo opravljam nakupe in se tako izognem nepotrebnemu premikanju po mestu."
Pogosto jo ljudje sprašujejo, kaj je bilo najtežje. Odgovori jim, da težko ni bilo nič. "Najtežji je strah. Strah pred neznanim. Ko se prijaviš in vstopiš v predavalnico, pa strah začne plahneti."
S pomočjo spleta si predvsem izboljšuje kakovost upokojenskega življenja, saj redno spremlja, kakšne aktivnosti so na voljo v njeni bližini. "Ko bom imela malce več časa, se nameravam v bližnjih centrih vpisati na tečaj joge. Splet mi omogoča, da vidim ponudbe, cene, urnike, pa še prijavim se lahko preko spleta."
