No, Maracaibo je ledena prha oblila prvič po 54 letih, venezuelska opozicija pa bo ohladitev revolucionarne zagretosti, ki jo Chavez iz predsedniške palače goji zadnjih 14 let, čakala vsaj še nadaljnjih šest, kolikor jih leta 1999 sprejeta venezuelska ustava odmerja voditelju države v vsakem mandatu.
Ista ustava resda omogoča, da ljudstvo z referendumom odstavi predsednika že prej, a je tudi tak poskus Chavez že preživel pred osmimi leti -namigi o prirejenem rezultatu so ostali – zato je za večino glavno vprašanje, kaj je z njegovim zdravjem. 58-letni El Comandante je zbolel za rakom, ki pa so ga trije podaljšani obiski z operacijo in obsevanji na Kubi po njegovih zagotovilih pozdravili. Domača in svetovna javnost mu lahko verjameta le na besedo, saj drugih informacij o Chavezovem zdravju nimata, zločesto bolezen pa naj bi mu zdravniki odkrili na medenici. Toda volilnega »rdečega stroja«, mešanice podržavljenih naftnih tantiem in ljudskega aktivizma, dvomi niso obhajali in v zahvalo jim je obljubil, da »bo še boljši predsednik, kot je bil v minulih letih«. A preden je bil predsednik, je bil pučist, prepričan, da si ljudstvo samo ne (z)more izbrati voditelja, zato se mu mora postaviti sam.
Predaja v vojaškem muzeju
Pri osemintridesetih se je v državni udar podal s peščico somišljenikov v uniformah. Pohod na Caracas z načrtom zajetja med Venezuelci že osovraženega predsednika Carlosa Andrésa Péreza na letališču ob prihodu iz tujine se je izjalovil, prav tako prevzem komunikacijskih centrov, hrbet mu je obrnila tudi večina vojske. Oblastem se je predal obkoljen v vojaškem muzeju, si je pa izpogajal nastop na televiziji, kjer je v vojaški uniformi in z rdečo baretko sonarodnjakom sporočil, da, žal, za zdaj (por ahora) ni uspel uresničiti zadane naloge. Kako je videl svojo vlogo v državnem udaru, pa priča njegova izjava o grozeči 30-letni zaporni kazni, za katero je dejal, da mu je eno leto odmerjeno za puč, preostalih 29 pa zato, ker ga je zavozil.
Operacija Zamora februarja leta 1992 ni bila trenutni Chavezov navdih, ampak je zorela dlje časa v njegovi vojaški službi in se hranila z ekonomskimi težavami države, ki jo je kljub drugačnim predvolilnim napovedim predsednik Perez z neoliberalistično gospodarsko politiko predal v primež Washingtona in mednarodnega monetarnega sklada. Pod plaščem naftnih dolarjev in mirne simbioze dvopartijskega sistema so se razraščali korupcija, revščina in socialna izključenost večine prebivalstva, Perez pa je ljudske proteste takoj po prevzemu predsedniškega položaja leta 1989 krvavo zatrl. Chavez v akcijah varnostnih sil in vojske proti socialnim protestom, ki so terjale najmanj 275 življenj in jih je kasneje označeval za genocid, ni sodeloval, saj je preboleval norice. Pa tudi sicer ne bi bil »uporaben«, saj se je že leta prej navzel levičarskih revolucionarnih idej.
Zastrupljen z levičarstvom
Hugo Chavez se je leta 1954 rodil revnemu osnovnošolskemu učiteljskemu paru iz Los Rastrojosa kot drugi od sedmih otrok, s starejšim bratom pa odraščal pri babici. V osnovni šoli so ga zanimali risanje, zgodovina in bejzbol, očaral pa ga je federalistični general iz 19. stoletja Ezequiel Zamora. S sedemnajstimi leti je prišel v Caracas na tamkajšnjo vojaško akademijo v prvo generacijo novega kurikuluma, ki je poleg strokovnih vojaških znanj vpeljal »civilne« predmete s civilnimi profesorji. Po diplomi je kot časnik za zveze nastopil službo v Barinasu, kmetijski zvezni državi, kamor je bila vojska nameščena zaradi marksistično-leninističnega upora, ki pa je takrat že presahnil. Vojska ni imela praktično nobenih zadolžitev, Chavez pa si je krajšal čas s pisanjem kolumen za lokalni časopis, bejzbolom, organiziranjem binga in vlogo sodnika na lokalnih lepotnih tekmovanjih. Ob neki priložnosti je v zapuščenem in prestreljenem avtomobilu našel šop marksistične literature, verjetno preostanek iz nekdanjega upora, in se »zastrupil« z levičarstvom. »Pri enaindvajsetih, dvaindvajsetih sem se izoblikoval kot levičar,« je kasneje razlagal svojo politično orientacijo, ki ga je znotraj vojske najprej vodila k oblikovanju tajne venezuelske osvobodilne ljudske armade (1977), nato pa do revolucionarnega bolivarskega gibanja 200 (MBR-200), ki se je po neuspelem državnem udaru ter pomilostitvi Chaveza in njegovi odločitvi, da se prek volitev prebije v palačo Miraflores, preimenovalo v gibanje za peto republiko (MRV). S činom kapitana je bil leta 1981 premeščen na vojaško akademijo, kjer je lahko indoktriniral in rekrutiral gojence v svoje tajno bolivarsko gibanje, a je postal sumljiv nadrejenim, ki pa so ga brez pravih dokazov o podtalni dejavnosti na akademiji zgolj premestili v vojašnico bogu za hrbtom v Elorzi.
Chavez svojo politično prepričanje opisuje kot bolivarizem, ideologijo, ki jo je pravzaprav razvil sam pod vplivom generala Simona Bolivarja, ki je v 19. stoletju vodil bitke proti španskim kolonialističnim oblastem v več latinskoameriških državah. Iz tistega časa sta mu pri srcu že omenjeni Zamora in Bolivarjev mentor filozof Simón Rodríguez, dobro pa je seznanjen tudi s socialističnimi in komunističnimi gibanji na zeleni celini od Salvadora Allendeja do Fidela Castra, za katerega trdi, da je njegov politični oče.
Preživel državni udar
Neuspeli državni udar je pomenil konec Chavezove vojaške kariere, saj je novi predsednik Rafael Caldera njegovo pomilostitev po dveh letih prestane kazni pogojil z vrnitvijo vojaške uniforme. S skromno vojaško pokojnino in donacijami privržencev se je odpravil širit idejo bolivarizma po domovini in tudi iskat zunanjo podporo med somišljeniki v sosednjih državah in se nazadnje idejno ujel s kubanskim voditeljem. Venezuela je medtem tudi zaradi cen nafte, ki je pristala pri zgolj osmih dolarjih za sod, tonila vse globlje v gospodarsko in socialno krizo. Chavez je z nastopi pritegnil pozornost lokalnih časnikov, bolivarsko revolucionarno gibanje pa se je kmalu znašlo v dilemi, kako naj unovči rastočo popularnost. Neuspelemu pučitu še niso šle iz glave revolucionarne metode, a ga je uspeh soudeleženca v državnem udaru Francisca Ariasa Cárdenasa na volitvah za guvernerja naftno bogate zvezne države Zulia prepričal, da je vredno poskusiti predsedniško palačo osvojiti z glasovi volilcev.
Volitve 1998 so bile prve, ki jih je organiziral strankarsko neodvisen nacionalni volilni svet, samo volilno kampanjo pa so zaznamovali neodvisni kandidati, saj so volilci etabliranim strankam povsem obrnili hrbet. Ob vstopu v volilno leto je tako bivša miss sveta in tedanja županja Caracasa Irene Sáez v raziskavah javnega mnenja beležila celo 70-odstotno podporo, a jo je pokopalo, ko se je oborožila s podporo krščanskodemokratske stranke. Podporo dotlej glavnih dveh političnih strank si je tik pred volitvami zagotovil tudi Henrique Salas Römer in morda je tudi to odločilo, da je bil zmagovalec Hugo Chavez.
S skoraj 60-odstotno podporo se je takoj lotil pisanja nove (26. po vrsti) ustave, ene najobsežnejših na svetu s 350 členi, od katerih jih kar 116 zadeva tudi človekove pravice, za katere pa v praksi velja, da ostajajo bolj črke na papirju. Zato pa je bolj stvaren podaljšan predsedniški mandat s petih na šest let uvodoma z možnostjo ene ponovitve mandata, z dopolnilom iz leta 2009 pa brez omejitve, ki je ukinjena tudi za druge visoke politične funkcije. Leta 2004 je po tem, ko je sam izkusil izkusil državni udar, a ga je po treh dneh rešil ljudski gnev proti pučistom z washingtonskim prstnimi odtisi, preživel tudi v novo ustavo zapisan odpoklic predsednika z referendumom. Za njegov odhod je takrat glasovalo le 41 odstotkov volilcev. Politično znova okrepljen se je deklariral za socialista in začel nacionalizacijo »strateških industrij« in razlaščanje »neobdelane« zemlje. Dve leti kasneje je slavil novo volilno zmago in ostal v predsedniški palači s 63-odstotno podporo. S tekmeci se ni spustil v predvolilno soočanje, rekoč, da »orel ne lovi muh«. Samozavest mu je nekoliko uplahnila po izgubljenem ustavnem referendumu leta 2007 (ki je nato uspel 2009), toda dobro naoljena volilna »rdeča mašina«, ki zajema tudi absolutno prevlado v medijih in populistično obračunavanje s tekmeci brez neposrednega soočanja, še vedno dajejo zmagovalni rezultat.
Opozicijski in zahodni mediji Chavezove privržence, znane kot Chávistas, označujejo za »mlade, revne ter politično naivno in nedemokratično množico«. Slika je popačena, saj ima El Comandante širšo podporo iz različnih družbenih razredov in med intelektualci. »Chávez es el pueblo« (Chavez je ljudje) je slogan, ki še gori v Venezueli, manj pa pogreva okolico. Dejstvo je namreč, da je predvsem hitro razvijajoča se Brazilija z predsednikoma Lulo in zdaj Rousseffovo dokazala, da lahko Latinsko Ameriko upravljajo ljudje brez pučističnorevolucionarne genske slike ter s svojo percepcijo hudičev (Georgea Busha v Združenih narodih) in svetnikov v podobi Ahmedinedžada ali Lukašenka. A na takšnega bo Venezuela še malce počakala.
