Take ocene države sem bral konec osemdesetih let. Lahko bi se potolažil, da se zgodovina ne ponavlja, če ne bi na Brdu pri Kranju Evropska centralna banka imela enega tistih sestankov, ki spominjajo na srečanja predsedstva Jugoslavije, ko je država razpadala. Mario Draghi morda ni vedel, da ta kraj nosi nesrečo ljudem, ki rešujejo skupno valuto. Spomladi leta 1991 so v istem gradu predsedniki jugoslovanskih republik reševali skupno valuto. Dober mesec zatem se je začela vojna.

Če je to, kar govori vlada in kar napovedujejo evropske finančne institucije, res, bomo še enkrat vsak čas postali država tretjega sveta. Strategije preživetja, ki so veljale v časih blagostanja, postajajo zastarele. Modernost je šla iz mode. Kdor se želi v tem svetu znajti, se mora zgledovati po bolj tradicionalnih okoljih.

V dveh minutah ob pol proračuna

Ampak ali je res? Šel sem na ljubljansko tržnico. Tukaj je emocionalno središče mesta in najboljši kazalec njene ekonomije. Če gre tukaj dobro, nikjer drugje ni zares slabo. Če tukaj kaže slabo, nikjer drugje ni dobro. V četrtek zjutraj je kazala podobo blagostanja.

Do nje sem stopil kot revež. V en žep sem dal kovanec za dva evra, v drugega pa bankovec za pet evrov. Zanimalo me je, če lahko s tem preživim. Po dveh minutah sem srečal prijateljico in šel z njo na kavo. Dve kavi z mlekom in deciliter radenske, tri evre. Bila je še skoraj noč, pa sem porabil že pol proračuna. Na to mislijo, ko mi govorijo, da živim nad svojimi možnostmi.

Stopil sem do mesarja Jožeta Pojéta, ki ima pod Plečnikovimi arkadami mesnico. Arhitektura tržnice bi bila všeč Mussoliniju, prodajalci pa so gostoljubni.

"Dober dan, gospod Pojé," sem pozdravil in bil deležen širokega nasmeha. "Poglejte. Pol planeta živi z dvema evroma na dan. Kaj s tem dobim pri vas?"

Deležen sem bil razumevajočega odgovora.

"Z dvema evroma pridete lepo skozi," je rekel. "Ne boste lačni."

Gospod Pojé je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja za gradbena podjetja vozil tovornjak med Ljubljano in Bagdadom. Abu Grajb, Faluža in Karbala so bile postaje na njegovi poti. Sporazumevanje z ljudmi, ki imajo zelo malo, mu ni tuje.

"Boste pač vzeli jetra, rep, drobovino ali glavo. Časi, ko je to bilo samoumevno, se vračajo. Ljudje kupujejo po pet dekagramov mesa, pol hrenovke. Letos se najbolj pozna. Danes se mi je stranka pritoževala, kako je vse drago. Vzela pa je eno svinjsko kost od rebrc. V resnici pol, presekati sem jo moral. Zraven pa pol pečenice. Drugim pa je vseeno. Eni sploh ne vprašajo, po koliko je. Tisti, ki imajo, kupujejo pljučno, rostbif, svinjski file in jagnjetino. Pljučna je 33 evrov. Rostbif je 16. Tisti, ki nimajo, pa kosti za juho."

"Recimo, da nimam."

"Z dvema evroma boste morali vzeti pljučka, srček ali goveja rebrca za juho."

Ampak v resnici sem lahko tukaj porabil samo polovico kovanca za dva evra. Enega za meso, enega za prikuho.

"En evro? Lahko stisnemo. Pol pečenice stane 89 centov. Par hrenovk je 73 centrov. Ne boste se najedli, to je ravno tako za okus. Pa veliko kruha bose morali zraven jesti."

Nisem bil prepričan, da mi bo ostalo za kruh. S kostmi od svinjskih rebrc in polovico pečenice bi tudi šlo kaj bolj krepkega.

Med stojnice ne prideš zato, da bi trpel

Stopil sem samo čez nekdanjo cesto, kjer so bile zdaj že nedostopno drage kavarne, do Ivanke Škerl, ki ima razkošno stojnico.

"Prodajam samo to, kar doma na kmetiji pridelamo," je rekla. "Zelje, repo, fižol, krompir, solato."

Razložil sem ji moj problem. Imel sem samo še en evro in s tem bi moral nahraniti štiričlansko družino.

"Kilogram repe je dva evra, kilogram kislega zelja tudi. Kilogram krompirja je osemdeset centov," je bila gospa dejstvena. Hitro je izračunala, da bom imel sitnosti.

"Za eno družinsko kosilo potrebujete tri četrt kilograma repe in pol kilograma krompirja. To je več kot en evro. Potrebujete vsaj evro in pol."

Vendar bi se dalo. Če bi vzel samo kosti za okus in bi pustil klobaso, bi imeli sijajno kosilo s krompirjem in kislim zeljem, vse skupaj pa bi dišalo po svinjini. Če pa bi vzel četrt kilograma repe in pol kilograma krompirja, bi vsak dobil tudi osminko pečenice.

Hm. Iskreno upam, da nas varčevalni programi na to raven ne potisnejo. Življenje v okviru zmožnosti je videti kot res neprijetna eksistenca.

Gospa Škerlova mi ni hotela dati prav veliko upanja. "Pri meni je poceni in dobro, ljudje pa kupujejo vedno manj. En evro za kilogram repe res ni pretirano. Včasih niso gledali, zdaj pa raje kupijo manj kot več."

Mimo je šla gospa Sabina Žnidaršič. Skrbno urejena, s svežnjem delovnih map v torbi bi jo postavil v trden položaj zgornje polovice srednjega sloja. Vprašal sem jo, če v časih obljubljanja, da bo življenje slabše, kaj bolj gleda na cene kot prej.

"Meni nikoli ni bilo vseeno, koliko kaj stane," je odgovorila z globokim glasom rutinirane kadilke. Cigarete so dodaten strošek, pričakoval sem ležeren odnos do svobodnega trga. Motil sem se. "Zdaj pa moram zares natančno pogledati, kakšna je cena, preden kaj kupim. Pogledam tudi, od kod je zelenjava prišla. Kot potrošnici se mi zdi potrebno podpirati lokalne pridelovalce. Ob dražjih stvareh resno premislim, ali da ali ne."

Zvenelo mi je nekoliko preveč utilitarno. Med stojnice ne prideš zato, da bi trpel, ampak da bi užival.

"To je do neke mere res. Na tržnico morda ne prideš po stvari, ki jih potrebuješ. Prideš po presežni užitek. Včasih pridem na tržnico po čustveni presežek, po družabnost, po stik s prijatelji. Srečam ljudi, ki jih eno leto nisem videla. Kupim pa morda manj. Včasih pa se zgodi, da postanem evforična in kupim vse, kar vidim."

Najdražje sadje

Gospod Fadil Perviz prodaja najdražje sadje na vsej tržnici. "Mango je 15 evrov za kilogram," je s ponosom kazal najbolj sijajno sadje severno od Sredozemlja. Če hočeš lepše, moraš v sezoni v Ismajlejo k Sueškemu prekopu. "Tale je prišel iz Peruja, tale iz Brazilije, zdaj pa jih bom dobil iz Avstralije. Z letalom pridejo v Italijo, od tam s tovornjakom k nam. To je najboljši mango v mestu."

Sklepal sem, da je to tudi najdražje sadje na tržnici. Pa sem se motil.

"Borovnice so dražje, zdaj ko ni sezona. Za kilogram 24 evrov."

Kar zažvižgal sem. Sredi recesije se to splača prodajati. Gospod Perviz me je potolažil.

"Od leta 2008 do danes je moj promet padel na polovico. Ljudje se niti ne pogajajo o cenah ali pritožujejo, ampak enostavno ne kupijo." Od polovice se še vedno da spodobno živeti.

Pri stojnici, kjer je vodna pipa za pranje sadja, je imel Michele Grbac iz Gračišča na obali teorijo socialnih razlik. Slovenska družba ni več ena, ampak sta dve. Eni hodijo po zelje, drugi po mango. Razporejeni pa so čez teden.

"Prodajam dobrih deset let. Ljudje so se spremenili. Na dan do mene stopi morda sto ljudi. Eni gledajo na ceno, eni na kakovost. V ponedeljek, torek, sredo in četrtek ljudje gledajo samo na ceno. V petek in v soboto pa pridejo ljudje, ki gledajo samo, če je lepo, in jih cena sploh ne zanima. Opazi se, da so časi slabši, kot so bili. Ljudje veliko bolj pazijo in kupijo manj.

Včasih je bilo: 'Daj mi kilogram tega, kilogram tega, kilogram tega.' Ne meče se več proč. Zdaj gremo na polovico kilograma in na dekagrame."

Nekaj moraš dati bogatim in revnim

Slikar Kostja Gatnik je mimo nesel vrečko paradižnika in kumaric. Prešernov nagrajenec bi moral imeti visoko pokojnino, pa je prepričan, da je nikoli ne bo videl. "Zato zdaj kupujem cenejše blago. Najprej grem čez tržnico in pogledam, kdo ima najlepšo zelenjavo, potem grem nazaj in vprašam, koliko kaj stane. Kupim pri tistemu, ki najmanj računa."

Pot čez tržnico je počasi drsela v malodušje. Potem pa sem se ustavil pred novo ribjo restavracijo, ki ima v preddverju ribarnico. Cene na tabli pred vhodom so bile zanimive. Če ne bi bil pil kave, bi lahko file vitkega soma na žaru dobil za 4,90 evra. Z desetimi evri pa bi z ribjo ploščo za dva mirno nahranil celo družino. V ribarnici sta me z ledu gledala dva jastoga. Kaj je zdaj to?

"Mi recesije ne čutimo," je rekel Aleš Horvat, ki se je igral z metrom dolgo mečarico. "Kakovost je visoka, cene so normalne. Če je oboje tukaj, se recesija ne pozna. Ideja je, da tukaj dobro je človek, ki skrbno obrne vsak cent, in človek, ki ga zanima samo dobra riba. Če hočeš jastoga, ti ga bomo pripravili, če bi rad sardelice, si prav tako dobrodošel ne glede na uro. Tukaj je riba dostopna za vse žepe." Restavracija je ves čas polna. Če hočeš uspeh, moraš nekaj dati bogatim in revnim. Moderno ni, je pa zelo simpatično. In res se ne splača priti do stopnje, ko živiš z dvema evroma na dan.