Letošnje evropsko leto je leto aktivnega staranja. V okviru trenutno potekajočega festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu smo lahko prisluhnili ne le teoretičnim priporočilom, kako bi med seboj kar najbolje sodelovale in sobivale generacije, temveč tokrat tudi različnim primerom dobrih praks povezovanja različnih generacij in družbenih tipov, spodbujanja medgeneracijske solidarnosti in aktivnega staranja.

Moderno ne spoštuje in ne ceni starejšega

Da je staranje prebivalstva trend, ki se mu ne moremo izogniti, lahko pa z njim uspešneje in bolj kakovostno upravljamo in kakšni so primeri dobrih praks, kako to početi, ki obstajajo tudi v Sloveniji je bila osrednja tema okrogla mize Premiki k solidarnosti med generacijami. Slednja je združila sogovornike, ki so, tudi glede na širok spekter dejavnosti, ki jih zastopajo, ponudili različne primere medgeneracijskega sodelovanja in predstavili svoje projekte, s katerimi si prizadevajo doseči tako aktivno staranje, kot optimalno kvaliteto življenja vseh družbenih skupin – Justi Arnuš iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, dr. Valerija Bužan, vodja Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, Janez Matoh iz Zveze društvenih organizacij Slovenije in pa Tanja Mozetič, vodja projekta Simbioza.

Kot je na začetku še posebej izpostavila vodja okrogle mize, Magda Zupančič z ministrstva za delo, družino in socialen zadeve, ''moderni tempo življenja ne spoštuje in ne ceni povezave me generacijami.'' Za to je pomembno ''prepoznati odtenke solidarnosti in s tem povezane možnosti, ki imajo pozitivne učinke na sobivanje generacij.''

Justi Arnuš je na samem začetku izpostavila dejstvo, ki je morda v družbi vse bolj jasno in odmevajoče, se pa njegovega reševanja aktivno loteva premalo organizacij tako na lokalni kot državni ravni. To je dejstvo, da brez brez sodelovanja različnih generacij in ne bo mogoče delovati – sindikati v solidarnosti med zaposlenimi opažajo upad, ki ga Arnuševa pripiše tudi vse večjim socialnim stiskam. Mladi bi radi, da jim starejši predajo delovna mesta, starejši bi radi do upokojitve delali in ne bi radi bili izpodrinjeni. Tako Arnuševa kot kasneje Matoh iz ZDOSa opažata, da se vse vrste društvenih in tudi sindikalnih dejavnost vse bolj generacijsko delijo. Mladi posebej, starejši posebej. Mladih sindikalna dejavnost sploh ne zanima več, kar je narobe, poudarja Arnuševa. Z vidika dobrega delovnega okolja in z vidika samega zaposlovanja je nujno ''potrebno povezovanje vseh generacij zaposlenih, še ne zaposlenih in ne več zaposlenih.''

Skupine z roba družbe

Starejši vsekakor niso edina stigmatizirana in, na žalost, negativno etiketirana družbena skupina, ki bi potrebovala aktivnejše vključevanje v družbo. Dr. Bužanova, vodja omenjenega centra za usposabljanje, ki se ukvarja z ljudmi s posebnimi potrebami, je predstavila enkraten primer prakse, kako se da vse skupine ljudi vključiti v družbo, jim s tem omogočiti najvišjo možno kakovost življenja, obenem učinkovito razbijati stereotipe in stigme ter poleg vsega še nekaj prispevati v proračun. To je gostilna, katere pobudnica je Bužanova sama, in se nahaja v starem mestnem jedru Ljubljane, zaposljuje pa le ljudi s posebnimi potrebami, kot so na primer ljudje z Downovim sindromom. Njihove sposobnosti in obveznosti so individualno določene, vseskozi pa jih sicer nadzoruje nekdo iz centra za usposabljanje.

Sogovorniki na okrogli mizi (od leve proti desni): Tanja Mozetič, Janez Matoh, Valerija Bužan, Justi Arnuš in Magda Zupančič. (foto: Nataša Magister)

Zastavljeni cilji, ki jih gostilna vsekakor dosega, so pripeljati ljudi s posebnimi v urbano okolje, ne pa jih zapirati v osamljene predele naselij izven centra mesta, razbijanje stereotipov, vključevanje v aktivnosti, socializacija in osebnostni razvoj ter osvajanje in želja po osvajanju novih veščin. Kako pozitivno se zaposleni v gostilni odzivajo na nov izziv lepo pokaže pripoved Bužanove, da so jo tisti odrasli, ki delajo kot natakarji prosili, ''da jim omogočimo celo tečaj angleškega jezika, saj da jim gre na živce, da se s tujci ne morejo normalno pogovarjati.''

''Poskušamo doseči kvalitetno življenje tudi za tiste, ki živijo na robu družbe, kar pa velja tudi za starejše, ''je zaključila Bužanova.

Nacionalni projekt aktivnega staranja ali kako ne soliti banan

Slednji misli se je pridružil tudi Matoh, ki je dodal, da je vsekakor napačno misliti, da so nekatere stvari (ali ljudje) v življenju bolj pomembne. ''Ni najbolj pomembnih stvari. Vse so enako pomembne – pomembno je ravnotežje med različnimi stvarmi,'' kar še posebej velja za različne generacije. Matoh je predstavil vizijo trajnostnega nacionalnega projekta aktivnega staranja, v njem pa izpostavil najpomembnejše vidike staranja in tudi največje zmote in krivice, ki jih starejši doživljajo.

''V prvi vrsti potrebujemo predvsem mentalno zdravje – na prvem mestu je zato, ker ni materializirano v enakem obsegu, kakršen je sam problem. Slovenci smo na osmem mestu na svetu po številu samomorov do 65. leta. Agresija na cesti, pravde na sodiščih, zakrčenost in nesproščenost, medsosedski odnosi – vse to so zanimive zgodbe. Ni pozitivnega razmišljanja, v stiski smo, v krču smo. V idealnih finančnih in materialnih pogojih z motnjami v mentalnem zdravju ne moremo celostno delovati kot človek," je razložil Matoh, ki je izpostavil tudi telesno zdravje, zdravo prehrano, zdravo življenjsko okolje, kulturne in duhovne vrednote.

Da so starejše generacije stigmatizirane in v dobršni meri zatirane, podcenjevane, smo krivi ljudje sami, doda Matoh. ''Sami smo plasirali te miselne vzorce. Solimo banane in jih nato mečemo stran, ker so slane.'' Zato je pomembno mlajše generacije, predvsem pa najmlajše, soočiti z dejstvom, tako Matoh, da ''se začnemo starati ob samem rojstvu.''

Nikoli nisi prestar za učenje

Dober primer tega, da lahko (in to zelo učinkovito) mladi in starejši ne le sodelujejo, temveč se pri tem vzajemno učijo in plemenitijo svoje kulturno in družabno življenje je projekt Simbioza. Ta letos poteka že drugo leto, vodja Tanja Mozetič pa je razložila, da je bilo glavno presenečenje povezovanja starejših in mlajših z učenjem računalniških spretnosti dejstvo, da se je vsem v spomin najbolj vtisnilo samo druženje. Starejše ni toliko navdušilo dejstvo, koliko so se naučili, in prostovoljce ni veselilo samo prostovoljstvo toliko, kot so se vsi na koncu veselili druženja. ''Mladi so dobili vpogled v starejše obdobje življenja, skupaj so potrdili tezo, da nikoli nisi prestar, da se nehaš učit. Starejši so generacija polna pozitivne energije, generacije je treba združit,'' je zaključila Mozetičeva.

S slednjim mnenjem se je na odprti debati vsekakor strinjalo več udeleženih, ena od obiskovalk okrogle mize pa je pomenljivo dodala, da si starejši želijo predvsem, da se jih preneha metati vse v isti koš, ter se jih začne jemati kot ljudi, ki si ne le želijo socialne oskrbe, temveč kot ljudi, ki si želijo udejstvovanja, družbe in kulture. ''Ne trpajte nas v nek starostni geto,'' je pozvala obiskovalka, Zupančičeva pa zaključila, da je ''solidarnost nujni element prepletanja potencialov vseh generacij.''