Ribnikar: Če je tako, mora "družba za upravljanje" pod Gorenaka
V osnutku zakona o ukrepih države za krepitev stabilnosti bank, ki smo ga prvi objavili včeraj, je med drugim zapisano, da so zaposleni v načrtovani družbi za upravljanje slabih terjatev bank dolžni vsak sum kaznivega dejanja ravnanja članov uprav in nadzornih svetov bank, s katerimi se seznanijo pri svojem delu, takoj sporočiti pristojnim organom. Če tega ne bi storili, bodo obravnavani kot pomočniki storilca kaznivega dejanja.
"Če je tako, potem mora imeti nadzor nad to družbo za upravljanje ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Vinka Gorenaka. Če je prevzel tožilstvo, zakaj ne bi še tega," je oster starosta slovenskega bančništva, dolgoletni član sveta Banke Slovenije in profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Ivan Ribnikar. Ta je prepričan, da sanacija bančnega sistema ni potrebna, ampak je v bankah, kjer je država pomembna lastnica, potrebno povečati kapital. "Nikjer še ni država le zato, ker ni želela povečati kapitala v bankah, kjer je pomembna lastnica, uvedla sanacijo bank," pravi dr. Ribnikar in dodaja, da je potrebno sanirati prezadolžena podjetja.
Finančni minister Šušteršič je sicer pred kratkim zagotovil, da si gonje proti bankam ne želijo, kar da tudi ni namen zakona, a hkrati dodal, da so pa med slabimi posojili tudi primeri malomarnosti, celo namernega oškodovanja in poslovnih napak in te je potrebno razčistiti. Pri tem bi vlada Janeza Janše sicer lahko naletela na zanjo neljuba odkritja, saj je bila glavnina posojil, za katera se je v času krize izkazalo, da so premalo zavarovana, podeljena v času, ko so banke nadzirali in vodili ravno njeni izbranci. Tako je v nadzornem svetu NLB na primer sedel Peter Ješovnik, ki je na predlog vlade nedavno postal član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), v nadzornem svetu Abanke pa Uroš Rožič, sedaj državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Vprašanje je tudi, kako bi se slovenski organi pregona lotili preiskave in zasliševanja belgijskih članov nadzornega sveta NLB. Te je vlada sicer izvzela, ko zgolj "domačim" nadzornikom največje banke na letošnji skupščini ni podelila razrešnice, pa čeprav so odločitve sprejemali soglasno, a imuniteto pred kazenskim pregonom bi jim verjetno zagotovila nekoliko težje.
Ambrož: Post festum pomoč storilcu ni mogoča
Da bi zaposlene v družbi za upravljanje terjatev obravnavali kot pomočnike storilca kaznivega dejanja, če pristojnim organom ne bodo prijavili vsakega suma kaznivega ravnanja, ki bi jih pri svojem delu odkrili, je po besedah predstojnika katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Matjaža Ambroža nenavadna rešitev. Ne le da bi vlada s takšnim določilom uporabila tehniko tako imenovane stranske kazenske zakonodaje, ki smo se ji doslej bolj ali manj izogibali in so praktično vsa kazniva dejanja opredeljena v kazenskem zakoniku, sporna je tudi sama vsebina določila. Kot pojasnjuje dr. Ambrož, kazenski zakonik pomoč storilcu kaznivega dejanja opredeljuje kot naklepni prispevek pomagača h kaznivemu dejanju, ki je dan pred izvršitvijo kaznivega dejanja ali med njo. "Post festum, torej ko je dejanje že dokončano, pomoč ni več mogoča, pod določenimi pogoji pa je lahko kazniva opustitev ovadbe. Če bi predlagatelj zakona ocenil, da je trenutna inkriminacija opustitve ovadbe preozka, bi jo lahko razširil, ne pa da opustitev ovadbe izenačuje s pomočjo storilcu in s tem ustvarja protislovja v zakonodaji," opozarja dr. Ambrož. Po njegovem mnenju to ni dobro za konsistentnost pravnega sistema, bi bile pa možnosti, da bi zaradi tega kakšen postopek pred sodiščem padel, zelo majhne. "V tem primeru bi bilo treba upoštevati pravila razlage in verjetno bi bilo treba uporabiti zakon o ukrepih za krepitev stabilnosti bank, ker bi bil novejši in specialnejši od kazenskega zakonika."
Zastaralni roki se za nazaj ne morejo podaljšati
Finančno ministrstvo v delovni različici zakona podaljšuje tudi zastaralne roke za pregon kaznivih dejanj in roke za terjanje odškodninske odgovornosti članov uprav bank in nadzornih svetov, in sicer za trikrat v primerjavi s splošnimi zastaralnimi roki kazenskega in obligacijskega zakonika. Po besedah dr. Ambroža se zakonodajalec lahko odloči, da so nekatera kazniva dejanja tako škodljiva, njihov pregon pa tako težaven, da morajo zanje veljati daljši zastaralni roki. Vendar opozarja, da predlagano podaljšanje teh rokov v skladu s slovensko sodno prakso ne more veljati retroaktivno, torej za nazaj, kar pomeni, da "problema, da nekateri ljudje v preteklosti morda niso bili preganjani, predlagano podaljšanje ne bo rešilo".
Je pa poseg sporen z vidika sistema, ki velja v kazenskem zakoniku glede zastaralnih rokov. "Ti so postavljeni sorazmerno s težo posameznega kaznivega dejanja, torej glede na zagroženo zaporno kazen za to dejanje. Predlagano podaljšanje bi predstavljalo izjemo, ki ruši enotni sistem in ga dela nepreglednega. Tak hiter ukrep, s katerim država pokaže, da nekaj dela na področju, ki je trenutno aktualno, je sicer morda všečen, vendar na dolgi rok ni dober," opozarja dr. Ambrož. Po njegovih besedah je tudi vprašanje, ali je tak ukrep sorazmeren. "Ali so kazniva dejanja bankirjev v primerjavi z drugimi kaznivimi dejanji res drugačna do te mere, da jih je treba izločiti iz enotnega sistema zastaranja? Takšne izjeme rušijo preglednost in imajo lahko na dolgi rok tudi širše škodljive posledice: jutri ali pojutrišnjem bo politično aktualna spet neka druga skupina kaznivih dejanj, ki jih bo treba izločiti, obravnavati "ekskluzivno" in tako naprej. Širše razprave o tem problemu doslej ni bilo, vsaj jaz je nisem zasledil," opozarja dr. Ambrož.
