Podobno kot v primeru odškodninskih tožb in kazenskih ovadb zoper nekdanja vodstva družb, v katerih je država pomemben lastnik, denimo Luke Koper (Robert Časar) in Intereurope (Andrej Lovšin), so se zadeve "upočasnile" na tožilstvih in sodiščih. Tako so postopki zoper nekdanje lastnike in vodilne v novogoriškem Mipu Vojteha Volka, Marka Volka in Martina Kovača šele na začetku letošnjega leta prišli na sodišče. In to čeprav so aprila letos minila več kot tri leta od začetka stečaja in tudi vložene prve ovadbe proti odgovornim.
Čeprav sta bila v enakem obdobju kot sporno lastninjenje Merkurja izpeljana tudi (neuspešna) prevzema Istrabenza in Pivovarne Laško, na domnevno sporne denarne tokove pa smo v Dnevniku kot prvi opozarjali že v letu 2008, pa je šele letos prišlo do vložitve popravljene obtožnice v obeh primerih. Po eni strani bi bilo lahko sporno financiranje lastninjenja Pivovarne Laško z denarjem od njenih hčera. Te so ga nakazovale družbam, povezanim s Šrotom in njegovim Infondom Holdingom, tedaj največjim lastnikom pivovarne. Specializirano državno tožilstvo je na drugi strani pod drobnogled vzelo verižno preprodajo večjega paketa delnic Istrabenza, v kateri so vpleteni "pridelali" 25 milijonov evrov dobička, z denarjem pa naj bi Bavčar financiral propadli menedžerski odkup. Skoraj hkrati je Pivovarna Laško pod borzno ceno prišla do Istrabenzovih delnic Mercatorja, ki ima prav zaradi navedenih poslov danes nestabilno lastništvo.
Preberite tudi: Zapor za Kordeža precedens za druge?
Na seznamu družb, ki so zaradi nevzdržnega lastninjenja in vsesplošne gospodarske krize končale v stečaju ali pa jim to grozi, so sicer tudi SCT, Vegrad, Cestno podjetje Maribor (CPM), Pom-Invest, Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG), Delo revije, Cestno podjetje Ljubljana (CPL), Primorje in Skupina Viator & Vektor. V nemalo primerih so jezni zaposleni, ki so za razliko od menedžerjev mesece (zaman) čakali na obljubljene jim plače, protestirali in tudi ovajali menedžerje.
Kljub temu so le redke menedžerje, ki so se v letih debelih krav (in poceni posojil) odločili za prevzem družb, obiskali kriminalisti, kaj šele da bi zaradi tega sedli na zatožno klop. Čeprav so skorajda vsem pri odplačevanju bančnih posojil pomagale prevzete družbe, je namreč lahko tako kot v primeru Istrabenza in Pivovarne Laško sporen predvsem način pridobitve sredstev.
Ena najpogostejših oblik financiranja prevzemov je bila v zadnjih letih predvsem združitev prevzemnika in njegove tarče, kar je tudi najhitrejši način, kako dolgove prenesti s prevzemnika na tarčo. Za to rešitev so se odločili menedžerji družbe Lip Bled z Alojzom Burjo na čelu, enako pot pa so ubrali tudi v Jati Emoni, Jadranu, Tosami, SCT, Svilanitu in pogojno tudi v Geodetskem zavodu Slovenije (GZS). Slednje podjetje je sicer ravno zaradi izčrpavanja s strani lastnika končalo v stečaju. Skozi leta pa je del posojil na prevzete družbe uspelo prenesti tudi menedžerjem Hidrie, Perspektive FT, Trima, LTH Ulitkov in Kolektorja Group (Fond). Zajetna finančna sredstva si od svojih hčera izposoja tudi KD Group Matjaža Gantarja, Sergeja Racmana, Aleksandra Sekavčnika in Tomaža Butine. Vedno težje svoja posojila financirajo tudi v Profectusu, v katerem so združeni menedžerji (in večji lastniki) Probanke.
Zelo zgovorne so tudi številke. Po naših izračunih so največje menedžersko prevzete družbe od leta 2009 svojim lastnikom izplačale od 150 do 200 milijonov evrov dividend, ob tem pa so morale prevzeti še za okoli pol milijarde evrov posojil, saj banke niso hotele več kreditirati njihovih lastnic. Kljub temu, kot smo poročali, vrsta menedžerskih podjetij stežka financira že obresti na posojila, kaj šele odplačuje glavnice posojil.
Štiriindvajset največjih menedžerskih družb in podjetij nekaterih vidnih gospodarstvenikov je imelo konec lanskega leta za kar 323 milijonov evrov posojil, skupno pa jim je uspelo finančni dolg znižati za manj kot 20 milijonov evrov. Analizirane družbe so v letu 2011 ustvarile več kot 20 milijonov evrov čiste izgube, ker jim premoženje kopni precej hitreje kot njihove obveznosti, pa je le še vprašanje časa, kdaj bodo končale v stečaju. Ob tem omenimo le najbolj "svežo" zgodbo. Vipa Holding, ki jo prek Vipe obvladuje Borut Kuharič, bi se lahko zaradi izvršb bank že v kratkem poslovila od slabe polovice Mlinotesta.
Medtem ko velik del prevzetih družb in zlasti njihovi prevzemniki pestijo finančne težave, pa je spet drugim že uspelo poplačati stroške prevzema in tudi v času krize poslujejo uspešno. Skupina BTC, ki so jo pred več kot desetletjem prevzeli menedžerji z Jožetom Mermalom na čelu in leta 2008 dokončno odbili očitke vrhovnega državnega tožilstva o nezakonitosti postopka, je imela lani v primerjavi z letom 2008 za kar 15 odstotkov višje prihodke in skorajda petkrat več čistega dobička.
Zato pa že same privatizacije niso preživele številne proizvodne družbe. V stečaju so namreč končali Industrija usnja Vrhnika, kjer so bile že leta 2008 vložene prve kazenske ovadbe, po podatkih iz marca letos pa še vedno ni zaključena sodna preiskava. Tu so še Liko Vrhnika, ki ga je v manj kot petih letih docela izpraznil privatizacijski mogotec Igor Lah. Še dosti bolj klavrna je zgodba Loških tovarn hladilnikov (LTH), ki sta jih po prevzemu v letu 2001 s slabim vodenjem in izčrpavanjem (tega na sodišču skuša dokazati stečajni upravitelj) pokopala Jože Angeli in nekdanji prvi mož Gorenja Jože Stanič. Po protestih v začetku leta 2008 je kmalu več kot štiristo delavcev za vedno izgubilo delovna mesta v Loški dolini.
Povsem zgodba zase so finančni holdingi, kot sta Zvon Ena Holding in Zvon Dva Holding, ki so si med gospodarsko ekspanzijo na veliko sposojali pri bankah in nato po visokih cenah "požirali" podjetje za podjetjem. Ob tem velja poudariti, da sta jih velik del za zajeten kupček denarja prodala Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba. Danes, ko črpanje dividend iz naložb ni več mogoče, banke pa holdingom zaradi lastnih težav niso pripravljene podaljševati posojil, pa so v slepi ulici. Ker se je hkrati vrednost istih naložb v primerjavi z leti 2007 ali 2008 neizmerno zmanjšala, so holdingi krvavo potrebovali sveža sredstva, ki pa jih lastniki niso imeli.
Omenimo le Finetol, nekdaj drugega največjega lastnika NFD Holdinga in enega najpomembnejših stebrov poslovnega sistema NFD. S tem, ko je junija letos končal v stečaju, je oznanil tudi začetek razpada skupine NFD. Tej je v preteklosti z navzkrižnim lastništvom skušal zavladati njen zdaj že nekdanji prvi mož Stanislav Valant, vendar ga je prehitela kriza. Spodletel je tudi poskus menedžerskega prevzema Save, saj je pred dnevi v stečaju končala družba PSL Storitve, ki je (bila) največja nedržavna lastnica Save, za njo pa naj bi stali nekdanji člani uprave in ožje vodstvo družbe. Veliko luknjo v bilancah bank je za seboj pustila tudi Poteza Skupina Branka Drobnaka in Draga Simčiča, ki se je opekla s predragim nakupom petih odstotkov NLB in s kupom bančnih posojil končala v stečaju.
Tako finančno obubožane družbe (zaradi prisile bank) in stečajni upravitelji za številna velika in uspešna slovenska podjetja iščejo nove lastnike, ki pa jih bodo po vsej verjetnosti našli v tujini.
