Podobno (ne)informirana je bila njihova odločitev za prvega otroka, stalna služba in redni dohodek (v Sloveniji še stanovanje) sta bila pomembnejša od narave dela in (ne)zmožnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja. Takrat se jim je zdelo, da je vse mogoče, "da bo že nekako". Za mnoge je bil pristanek na realnih tleh trd, pravijo.

Mnoge Slovenke in Švedinje so nezadovoljne, ker ne znajo ali ne zmorejo zadovoljujoče uskladiti družinskega in poklicnega življenja. Čeprav je delitev starševskih obveznosti in gospodinjskega dela pogostejša med švedskimi pari (po načelih reciprocitete in časovnih bank), ta ostaja spolno specifična. Slovenke in Švedinje uporabljajo taktiko (samo)prepričevanja, da je moški vložek v družinsko življenje sprejemljiv, redke so odkrito razočarane. Mnogo Slovenk še verjame, da moški, ki občasno posesa ali odnese smeti ali zjutraj odpelje otroke v vrtec oziroma šolo, ustreza idealnemu modelu. Mnogo Švedinj gospodinjsko polpismene može zamolči, ker jim je ob spodleteli družbeno zapovedani enakosti nelagodno. Slovenke in Švedinje nosijo odgovornost za družinsko mikromenedžiranje.

Poglejmo denimo šolo. Ta teden za mnoge odpira sezono logističnih podvigov. Ne le da šolski urnik ne sovpada z delovnikom zaposlenih staršev, šolsko leto je eno samo usklajevanje družabnih potreb in aktivnosti podmladka. Za to v obeh državah najpogosteje poskrbi Mama, s. p. (izkušnje z družinsko logistiko bi morale šteti pri iskanju službe!). Sledijo razvozi in dostave, pri čemer sodeluje tudi OčeTaxi, s. p.

Med baletom in flavto in še čim je treba odraščajočo mladino nahraniti z zdravim obrokom. Če za to ne poskrbi babica, kuha mama. Otroci morajo v šolo v čistih oblekah in tudi med bolj egalitarnimi pari ostajata pranje in likanje ženski. Kak otrok od časa do časa zboli. Praviloma brez vnaprejšnjega opozorila in pogosto takrat, ko imata oba pomemben sestanek, dežurstvo ali izobraževanje ... Najpogostejša žrtev: mama. Potem pogosto vskoči babica. Ker ima tudi mama (plačano) delo, predvsem pa delodajalca, ki mu je prav malo mar otrokov smrkelj (v nasprotju s Švedsko je v Sloveniji delo na daljavo omejeno na svobodomiselnejše delodajalce, saj sta potreba po nadzoru delovne sile in nezaupanje del kulta obvezne prisotnosti).

Slovenka in Švedinja ter Slovenec in Šved so ujeti v kulturni mit popolne ženske oziroma matere, ki "zmore vse": opravljati službo, biti ljubeča mama, gospodinja, vzgojiteljica, prijateljica, terapevtka, diplomatka in zaupnica, ljubimka. Mit popolnosti ima okus po naredi-vse-sama. Ne ena ne druga si ne kupi časa z najemom gospodinjske pomoči in/ali varstva. Mnoge o tem sploh ne razmišljajo – čeprav imajo na Švedskem na voljo vavčerje po polovični ceni (ti vključujejo tudi varstvo na domu). Finance niso poglavitni razlog, najpogosteje namreč "same naredijo bolje" in "ne želijo tujcev v hiši". Redke, ki si pomoč kupijo ali to priznajo, o "teti, ki pride občasno malo pospravit", nerade govorijo. O njih izvemo več od moških, ženske pa opravičujoče pojasnjujejo, zakaj jo uporabljajo (nismo preverjali, koliko jih prej generalno pospravi stanovanje).

Popolnost ima visoko ceno, naredi-vse-sama pa vodi v izčrpanost, nespečnost, slabše duševno zdravje in kronično pomanjkanje zasebnega časa – predvsem za dvojino in ednino. Naredi- vse-sama za preživetje ali popolnost ni potrebno. Bodite drzne, odpustite Slabo Vest. Poglejte stran, ugasnite luč, privoščite si gospodinjski dopust (nekaj napotkov na www.metinalista.si v članku "Zakaj bi še gospodinje ne imele počitnic").

Podmladek ne bo nič manj popoln, če bo kdaj preskočil flavto, balet, angleščino. Pomanjkanje čistih spodnjic, zmečkane srajce in delitev starševskih dopustov (tudi bolniškega) pa so lahko vaš prispevek k evoluciji moškega – očeta.