Sodelovanje med vlado in Banko Slovenije
Premier in državno tožilstvo na vrsto naših vprašanj nista odgovorila, iz Banke Slovenije pa smo dobili odgovor, da je "vladi Banka Slovenije sporočila oceno slabih terjatev bank in predstavila nekatere opcije za njihovo reševanje." Iz tega odgovora, ki je prispel pozno, tik pred zaključkom redakcije, ni bilo mogoče razbrati, ali je Banka Slovenije vladi razkrila konkretne podatke o posameznih bankah, ali le podatke o bančnem sistemu kot celoti. Vlada sicer načeloma za pridobitev podatkov o težavah velikih bank, katerih lastnica je, torej NLB, NKBM in Abanke, ne potrebuje nujno Banke Slovenije. Vendar "Banka Slovenije podpira aktivnosti in napore vlade pri reševanju problema naraščanja slabih terjatev in pri teh prizadevanjih z vlado tudi sodeluje v okviru svojih pristojnosti," so še sporočili iz Banke Slovenije. Povedali so tudi, da če pri izvajanju bonitetnega nadzora Banka Slovenije ugotovi sum kaznivega dejanja ali gospodarskega kriminala, "sodeluje z drugimi nadzornimi organi in organi pregona, policijo, NPU, tožilstvom ter uradom za preprečevanje pranja denarja". O tem, kaj je Janša poslal tožilstvu in MNZ, pa Banka Slovenije ne ve ničesar.
Kaj bi torej lahko Janez Janša poslal generalnemu državnemu tožilcu Zvonku Fišerju? Morda mu je poslal kar eno od poročil, objavljenih na spletnih straneh Banke Slovenije, ki govorijo o kreditih. Takšno je denimo poročilo, pripravljeno maja letos, ki na podlagi anketiranja slovenskih bank ocenjuje stanje bančnega sistema in grafično prikazuje dobre ter slabe terjatve. Vendar v tem delu poročila imena konkretnih bank in podatki o njihovih kreditih niso razkriti. Banke v državni lasti, NLB, NKBM in Abanko poročilo navaja le tedaj, ko piše o njihovih bonitetnih ocenah in ko omenja nekatere poslovne procese, denimo dokapitalizacijo. Na tej osnovi bi torej tožilstvo težko ugotavljalo obstoj kaznivih dejanj. Podobna, vendar manj obsežna poročila Banka Slovenije na svoji spletni strani sicer objavlja vsak mesec, v nobenem pa ni konkretnih imen in kreditov.
Zakon o banki Slovenije poleg tega določa, da "ne glede na druge zakone Banka Slovenije o svojem delu poroča izključno Državnemu zboru Republike Slovenije". Eno takšnih poročil so 16. julija poslanci obravnavali na seji odbora za finance in monetarno politiko, ki je bila zaprta za javnost. Vendar je bilo tedaj poročilo podano le v ustni obliki. Ena od poslank opozicije, ki je članica tega odbora in s katero smo včeraj govorili, je povedala, da je na seji guverner Banke Slovenije Marko Kranjec odgovarjal predvsem na vprašanja o nekaterih "spornih" kreditih, o katerih so poslanci brali v dnevnem časopisju. Zatrdila nam je, da konkretnih podatkov o tem, katera banka ima katero slabo terjatev do katerega od konkretnih podjetij, Kranjec ni predstavil. Dejala je tudi, da so poslanci opozicije tedaj in na nekaterih naslednjih srečanjih s predstavniki Banke Slovenije prosili, da bi podatke o stanju bančnega sistema dobili tudi v pisni obliki, vendar do včeraj sama pisnega poročila ni prejela. Da takšno poročilo v pisni obliki ne obstaja so nam včeraj zatrdili še trije drugi poslanci in poslanke opozicije in koalicije.
Igra spomina
Le ena med njimi, članica koalicije, se je spomnila tudi zaprte seje državnega zbora, ki je potekala pred parlamentarnimi počitnicami. Na njej je ponovno - in ponovno le z ustnim poročilom - nastopil Kranjec. Po njenih besedah so na tej seji izvedeli nekatere "zanimive, dokaj konkretne podrobnosti" o dogajanju v slovenskih bankah. Na obeh zaprtih sejah je nastal tudi magnetogram pogovorov, do katerega pa imajo dostop le poslanci.
Eden od poslancev, član koalicijske stranke z visokim položajem pa je - v nasprotju z ostalimi - zatrdil, da je poročilo Banke Slovenije videl tudi v pisni obliki. Podpisal naj bi posebno izjavo, da bo podatke obdržal zase, kot zaupne, videl pa naj bi natančne zapise o tem, katera od večjih bank je katerim podjetjem odobrila kredite "brez kritja" in kolikšni so.
Tudi če to drži, ostaja nepojasnjeno, na kakšen način bi lahko do kateregakoli pisnega poročila s konkretnimi podatki prišel Janez Janša. Drugi zakon, zakon o bančništvu, sicer določa vrsto oseb in institucij, ki jim je pod določenimi pogoji mogoče razkriti zaupne informacije Banke Slovenije. Med njimi sicer ni eksplicitno zapisanega predsednika vlade, morda pa bi se ga dalo uvrstiti v katero od kategorij, denimo pod "osebam ali organom, ki upravljajo sisteme jamstva za vloge". Vendar zakon o Banki Slovenije, kot rečeno, ne glede na druge zakone to hkrati prepoveduje.
Tako sta se včeraj izpostavili dve možnosti: da premier podatkov, ki naj bi bili zanimivi za tožilstvo, ni dobil neposredno od Banke Slovenije, temveč posredno, morda tudi od poslancev državnega zbora (magnetogram); ali pa, da je tožilstvu poslal kar katero od poročil, objavljenih na spletni strani Banke Slovenije, v katerih pa ni konkretnih podatkov.
V vsakem primeru je premier včeraj v javnost spravil nov politični pojem, "boj proti ljudem iz bank". Ob tem se je predstavil kot tisti, ki bančni kriminal preganja. Dejstvo, da so v nadzornih svetih največjih državnih bank v letih, ko so se delila slaba posojila, sedeli prav ljudje, ki so bili blizu njegovi stranki in strankam njegove koalicije ali so bili celo njihovi člani, pa bo še lep vir politične zabave.
