"Zame je to kombinacija prejemkov in tistega zaslužka, ki bi ga človek lahko poiskal, pa ga ne," pravi Ličnova. Hude so sezonske stiske, pred šolo za šolske potrebščine, pred zimo za kurjavo, ljudi so stisnili krediti. Dobivajo celo prošnje za pomoč pri nakupu očal. "Najhujše stiske so v družinah, posebno v enostarševskih. Dva gresta vedno lažje skupaj skozi težave," pripoveduje Ličnova.

To kaže tudi statistika. Lani je pod pragom revščine živelo 273.000 ljudi, iz meseca v mesec so se težko prebijala kar tri gospodinjstva od štirih, kjer nobeden od odraslih ni bil zaposlen. Pod pragom revščine je bilo 40 odstotkov enočlanskih gospodinjstev in skoraj vsaka tretja enostarševska družina.

Statistika med revne prišteva tiste ljudi, ki z vsemi svojimi dohodki (poleg plače ali pokojnine se k temu prištevajo vsi denarni prejemki in dohodek v naravi, h kateremu na primer sodijo pridelki z domačega vrta ali sosedska pomoč pri gradnji stanovanj) ne dosegajo najmanjših standardov v družbi. Lani je bila denimo revna štiričlanska družina z dvema nepreskrbljenima otrokoma, ki se je skozi mesec prebijala s 1260 evri ali manj. Ali posameznik, ki ni zaslužil več kot 600 evrov neto na mesec.

Pred revščino so mnoge reševali otroški dodatki, kaj pa odslej …

Veliko ljudi so doslej pred dnom reševali otroški dodatki ali štipendije oziroma družinski in socialni prejemki. Če bi jih ukinili, bi se stopnja tveganja revščine skoraj podvojila. Če bi ukinili pokojnine, bi pod prag revščine zdrsnilo 90 odstotkov starejših od 64 let. Ob ukinitvah številnih socialnih prejemkov se zato mnogi upravičeno bojijo, da se bo revščina v Sloveniji le še poglobila. Porast pričakuje tudi Nataša Novak iz novogoriškega centra za socialno delo, saj se je zaradi novih zahtev varstvenemu dodatku in državni pokojnini odpovedalo tri četrtine njihovih upravičencev, predvsem starejših, že sedaj najbolj ogroženih za zdrs v revščino. "Dvig odstotka ljudi, ki živijo pod pragom revščine, bi moral državo skrbeti v enaki meri, kot jo skrbi gospodarska rast," pravi dr. Vesna Leskošek, raziskovalka družbenih neenakosti in revščine na fakulteti za socialno delo. "Revščina ima daljnosežne negativne posledice, ki se kažejo v razponu od težje dostopnosti do dobrin, nižje izobraženosti, dolgotrajne brezposelnosti, pa do porasta sive ekonomije ali kriminala, saj morajo ljudje za preživetje najti alternativne vire." Prepričana je, da bo letos število revnih naraslo, a za to še nima dokazov, saj na ministrstvu za delo družino in socialne zadeve od decembra 2011 ne objavljajo nobenih statističnih podatkov o izplačanih denarnih dodatkih, čeprav bi morali biti podatki o javni porabi javno dostopni.

Ko tudi zaposlitev ni dovolj

Leskoškova se težko strinja s tezo, da je tistim, ki so že doslej živeli skromno, kaj lažje, ko zdrsnejo pod prag revščine. "Ravno nasprotno, tisti, ki so bili premožnejši, imajo dovolj nakopičenega premoženja, predmetov, mogoče tudi prihrankov, ki jim pomagajo prebroditi zdrs v revščino. Ljudje, ki živijo iz rok v usta, pa ob izgubi plačanega dela ostanejo brez vsega. Večkrat vidimo, da ljudje, ki so delali v proizvodnji, ob izgubi dela nimajo nobenih prihrankov, nimajo niti toliko, da bi otrokom kupili šolske potrebščine, kar pomeni, da jim tudi plačana zaposlitev ni omogočala, da bi se izkopali iz revščine. Živeli so le nad pragom," pravi. Ličnova na terenu opaža tudi druge zgodbe, ko se ljudje z dostojno plačo za preživetje, ko izgubijo službo, težko prilagodijo novim razmeram in zato tonejo le še globlje. "Na zunaj si želijo ohraniti standard, marsikdo bo denar prej porabil za stvari, ki niso nujne, kakor pa za nujne stvari v trgovini," pripoveduje. Ličnovo najbolj zaskeli, ko ljudje za svoje delo ne prejmejo niti toliko, da bi lahko preživeli. Vse več je dejavnosti, ki zaposlenim in njihovim družinam ne omogočajo dostojnega preživetja. Po podatkih statističnega urada so imele maja najnižje plače čistilke. V povprečju so zaslužile komaj 574 evrov. Za cel mesec dela ne toliko, da bi lahko segle čez prag revščine. Dostojno težko preživijo tudi vzdrževalci in hišniki, varnostniki, sledijo jim gostinci, trgovci in kmetje.

Samooskrba le za golo preživetje

Pričakovali bi, da je ljudem na podeželju lažje prebroditi stiske kakor v mestih, kjer ljudje živijo bolj ali manj individualistično življenje, stroški pa se venomer večajo. "Mogoče je na podeželju res še nekoliko več solidarnosti kakor v mestu, a opažam, da ljudje pomoči niti nočejo sprejeti. Individualizem je prisoten tudi pri tistih, ki bi lahko upravičeno prosili za pomoč," pravi Ličnova, ki veliko več medsorodniške solidarnosti opaža pri priseljencih.

Tudi Leskoškova dvomi o pregovorni solidarnosti in povezanosti na podeželju. Resda podeželje nudi več priložnosti za samooskrbo, a revni se priseljujejo v mesta, ker mislijo, da bodo tam lažje preživeli in dobili kakšno plačano delo. "To kaže na to, da samooskrba ne zadostuje in olajša le golo preživetje in nič drugega. Podoba, da imajo ljudje na podeželju dovolj pridelkov, da z njimi lahko zaslužijo, in da v mestu preživijo ljudje s sivo ekonomijo, je zavajajoča, saj v obeh primerih ne morejo dobiti toliko, da bi se dvignili nad prag revščine, ker ne gre ne za množično kmetovanje in ne za redno delo, ki bi prineslo dovolj zaslužka," pravi Leskoškova, ki pa se obenem strinja z ugotovitvijo, da se življenjski stroški v mestih (pre)hitro povečujejo in slabšajo možnosti preživetja.