''Resolucija vpije do neba kot kitke zazidanih deklet''

Septembra 2009 so poslanci na dolgo in široko razpravljali o totalitarizmih in njihovih žrtvah. Razprava naj bi takrat trajala le dobro uro, a je SDS želela oblikovati dopolnila in razprava se je zavlekla. Notranjepolitični odbor je predlagano resolucijo o podpori resoluciji evropskega parlamenta in njeni objavi v Uradnem listu takrat spremenil v deklaracijo o seznanitvi z resolucijo. V deklaraciji bi bilo poleg spoštovanja do žrtev vseh totalitarizmov dodano, da je Slovenija že veliko storila za popravo krivic od zakona o denacionalizaciji do zakona o posebnih pravicah žrtev vojnega nasilja. Takrat naj bi določili tudi, da nobena stranka nima izključne pravice do razlag zgodovine in da bo državni zbor storil vse, da tragična dejanja in delitve ne bi povzročali novih sovraštev.

V SDS so to želeli črtati. Vložili so dopolnila, s katerimi bi deklaraciji vrnili ime resolucija o podpori. V njej so zapisali, da državni zbor resolucijo evropskega parlamenta v celoti podpira, vlado pa pozvali, naj 23. avgust razglasi za dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Poslanci takratne koalicije so trdili, da sicer obsojajo vse vrste totalitarizmov, a se jim ne zdi potrebno posebej sprejemati resolucije o podpori resolucije Evropskega parlamenta. SDS naj bi hotel to resolucijo izrabiti za politično obračunavanje in jim naprtiti odgovornost za medvojne in povojne zločine. Poslanci zlasti SDS pa so nasprotnko koaliciji očitali, da s tem, ko resolucije ne podpirajo, nočejo obsoditi totalitarizmov. Grims (SDS) je takrat dejal, da ''bežijo pred odvratno kolaboracijo, določeno s paktom Ribbentrop-Molotov. Resolucija pa vpije do neba, kot kitke tistih deklet, ki so jih žive zazidali v Hudi jami.''

Že takrat so v SDS zahtevali, naj se ta resolucija o podpori objavi v slovenskem Uradnem listu. Zdaj, po treh letih, jim je to le uspelo.

Vajgl: Vlada bi se v kriznih časih morala ukvarjati z resnejšimi temami

Za komentar o nedavni odločitvi vlade smo povprašali tudi evropskega poslanca Iva Vajgla, ki je dejal, da je ''prepričan, da bi se lahko vlada države, ki je v resni krizi, ukvarjala z drugačnimi temami kot so zgodovinske in za katere natančno ve, da vodijo v nadaljne delitve in ideoloska zaostrovanja.''

''Totalitarizmi, nacizmi in fašizmi, stalinizmi in komunizmi so doživeli svoje analize in pravične sodbe, vključno z dokumenti, ki jih je na to temo sprejemal Evropski parlament. Narobe je, če nauke učiteljice zgodovine uporabljamo zgolj za aktualne ideološke in kulturne boje. Veliko pomembnejša je naša odgovornost, da tukaj in danes ne ustvarjamo prostora za avtoritarne in fašistoidne prakse, na katere nismo imuni niti v Sloveniji niti v nekaterih drugih evropskih državah. Evropski parlament je na to nevarnost že velikokrat opozoril,'' je dodal Vajgl.

Dan črne mašne

Odločitev vlade, da avgustovski dan razglasi za dan spomina, sledi Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sicer sprejel že aprila 2009, v njej pa pozval države k razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov.

Dan spomina na žrtve se sicer obeležuje v različnih državah sveta, ne le Evropske unije, in tudi pod različnimi imeni. V Evropskem parlamentu so ga še leta 2008 naslavljali z imenom Dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, v Kanadi pa ga še vedno obeležujejo kot dan črne mašne (Black ribbon day).

Leta 2009 je Evropski parlament določil 23. avgust za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, katerih naj se spominjamo s spoštovanjem in nepristranskostjo. Mednarodno sprejetje resolucije je istega leta podprla tudi vilniška deklaracija. Dan so kot uradni spominski dan sicer sprejeli potem, ko je bil kot tak predlagan v Praški deklaraciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je med drugim podpisal tudi Vaclav Havel.

Sklenjena veriga dveh milijonov ljudi

Datum je točno izbran, saj je bil na ta dan leta 1939 sklenjen t.i. pakt Molotov Ribbentrop, s katerim sta si Sovjetska zveza in nacistična Nemčija razdelili Vzhodno Evropo medse, pakt, ki ga je takratni predsednik EP Jerzy Buzek opisal kot ''zlitje dveh najhujših oblik totalitarizma v človeški zgodovini.''

Tako dan spomina na žrtve kot dan črne mašne sta se rodila na ulici, ko so se v letih 1980 ljudje odpravili na ceste, da bi opozorili na kršenje pravic v totalitarnih režimih in se poklonili padlim žrtvam. Šest let kasneje so se demonstracije razširile na 21 zahodnih mest, od New Yorka, Ottawe, Londona, Stockholma, pa vse do Seattla, Los Angelesa, Pertha v Avstraliji in Washingtona DC, z leti pa se širile še na baltske države. Leta 1989 so se protesti proti nadaljujoči se sovjetski okupaciji stopnjevali do t.i. Baltske poti, dogodka, v katerem jim je uspelo skleniti verigo, v kateri se je za roke držalo več kot dva milijona ljudi.

Spominski dan kot rečeno obeležujejo v različnih državah Evropske unije in tudi po svetu, nekatere so ga tudi zakonsko podkrepile. Priznavata ga tako Kanada kot ameriška zvezna država Georgia, Švedi ga obeležujejo že štiri leta, s političnim vrhom na čelu proslave. Leta 2009 so ga priznali tudi Latvijci, Bolgari in Estonci, slednji skupaj z zakonom o praznikih in spominskih dnevih. Litva ga je tega leta preimenovala iz dneva črne mašne v dan spomina, vsako leto pa ga obeležijo z izobešanjem zastav in nošenjem črne mašne (kot je tista, ki se jo nosi ob svetovnem dnevu aidsa). Lansko leto so resolucijo uradno sprejeli tudi naši sosedje Hrvati in Madžari, pa tudi Poljaki.