Ana Mezga je ostala tudi brez otrok. Ker je bila prisiljena živeti pod snopom policijskega radarja, sina in hčerke ni videla vrsto let. Otroka na ta način nista mogla živeti, zato mati nekaj let sploh ni vedela, kje sta. Živela sta v rejništvu na Hrvaškem. Je trpljenje matere mogoče ovrednotiti z denarjem? Gospa Mezga je napovedala, da bo vso odškodnino, ki jo bo prejela, dala svojima otrokoma. Ni šlo namreč za denar, šlo je za življenje.
Država in njen proračun pa sta medtem postali številski operaciji. Čustva so delovala ob rojstvu Slovenije, bila so nacionalistična, nakar smo preklopili na ekonomijo. Zato bo Slovenija v prihajajočih petdesetih dneh in potem še naslednjega pol leta primorana ukvarjati se s preračunavanjem krivic, ki jih je povzročila dvajset tisoč in več izbrisanim, v evre. Če tega ne bo storila, bo škodo namesto nje preračunavalo sodišče. Ovrednotiti bo treba izgubo zaposlitve, nadomestil za brezposelnost, pravice do odkupa stanovanj, v katerih so izbrisani živeli. Pa izgubo nujne denarne pomoči za preživljanje, zdravstvenega zavarovanja, invalidnin, pravice do izobraževanja. Morda se bo oglasil tudi kdo, ki je med delom v Sloveniji - med gradnjo Slovenije - zbolel zaradi vdihavanja azbesta, a zaradi odvzema stalnega prebivališča ni bil upravičen do pomoči.
To je zgolj nekaj izgubljenih pravic, ki se povezujejo z izgubo stalnega prebivališča. Potem bo treba presoditi še vse tiste pravice, ki so jih izbrisani izgubili, ker zaradi izbrisa niso mogli živeti v Sloveniji - niti na začasnih naslovih. To bo treba storiti, da bi z lastno zgodovino dosegli spravo. Pa tudi zato, ker bo vsako odlašanje položaj le še poslabšalo.
Morda, ampak samo morda, si bo vlada septembra privoščila še eno tveganje: lahko se odloči, da se s šesterico izbrisanih ne bo dogovorila ničesar in da bo določanje odškodnin povsem prepustila sodišču. V tem primeru bi vlada - v maniri finančnih špekulantov - stavila na to, da bo sodišče določilo nižje odškodnine, kot bi jih vlada "izpogajala" z izbrisanimi. Ampak to tveganje ni varno. Sodišče v Strasbourgu ni mešetarska posredovalnica. Ko je sodilo o prvi šesterici izbrisanih, je imelo v mislih vseh dvajset tisoč ostalih. Stava na individualno obravnavo izbrisanih, večna mantra stranke janeza Janše, je zdaj postala nevarno tvegana. Za Janšo in posledično - ker pač imamo Janšo - za vse nas.
Po sodbi iz Strasbourga v slovenski politiki ni nič več tako, kot je bilo.
