Dvaindevetdesetletnik ima športno, predvsem atletsko enciklopedijo v glavi in obsežnih zapiskih, ki jih je v teh dneh mogoče videti v Etnografskem muzeju. »Ljudje me večkrat pokličejo in vprašajo za določen podatek, tudi tisti, ki rešujejo križanke. Vseh podatkov na pamet ne vem, zato moram včasih pobrskati po zapiskih in številnih almanahih,« je na vrtu svoje hiše v Radovljici, le nekaj metrov stran od doma srebrnega olimpijca iz Sarajeva Jureta Franka, pripoved začel Marko Račič.


Najstarejši slovenski udeleženec poletnih olimpijskih iger – od slovenskih olimpijcev je starejši le Tone Pogačnik, ki pa je kot smučarski tekač tekmoval na zimskih igrah – je na prvih povojnih igrah leta 1948 tekel na 400 metrov v Londonu, čeprav je bil specialist za stometrsko in dvestometrsko razdaljo. Uvrstil se je v četrtfinale. Tisto so bili amaterski, romantični časi. V Veliko Britanijo so iz Ljubljane prek Pariza potovali z vlakom, stanovali so v preprostih barakah, jedli neokusno in monotono hrano, olimpijske vasi ni bilo, medijske pozornosti niso poznali... Račič je tedaj prvič videl televizor, posebno imeniten se mu mu je zdel muzej voščenih lutk Madame Tussauds. »Tudi Titova lutka je bila že v muzeju,« se spominja. Politične razmere so bile napete, česar pa športniki niso občutili. Na igrah v Londonu so se trudili pozabiti na grozote druge svetovne vojne. »Ne spomnim se, da bi bila varnost posebej stroga. Želeli so izbrisati spomin na vojno. Začeli so graditi nove države in nove ideje. Povsod so nas dobro sprejeli, ker je Tito takrat po vsej Evropi visoko kotiral.« In kamor koli so prišli, so morali promovirati novo Jugoslavijo. Račič je imel s seboj harmoniko, ker so mu naročili, da morajo prepevati jugoslovanske pesmi. V prtljagi so se znašle tudi velike fotografije Tita in Stalina, čeprav je bilo to leto informbiroja. »Takrat se še ni povsem vedelo, ali se bomo razšli z Rusijo.« Ko so prišli domov, so bile razmere že bolj zaostrene, zato so odpadle balkanske igre.

Banka olimpijskih podatkov

A to je že prehod na politično polje, ki profesorja športne vzgoje ne zanima preveč. Raje govori o dosežkih športnikov, pri tem pa brez daljšega razmisleka izstreli podatke. Na primer postavo jugoslovanske nogometne ekipe, ki je leta 1948 osvojila srebrno kolajno: »Šoštarić, Stanković, Brozović, Zlatko Čajkovski, Jovanović, Atanacković, Mihajlović, Mitić, Vefelj, Bobek, Željko Čajkovski.« Z nekaterimi od njih je prijateljeval, pa prepeval pesmi. »Nogometaši iz Dalmacije so peli kot profesionalci,« se spominja. Poleg njegovega teka in srebrne kolajne, ki jo je v metu kladiva osvojil Ivan Gubijan, je bil nogometni turnir eden od vrhuncev: »Nogometaši so polfinale igrali na Wembleyju, potem ko smo mi na istem stadionu končali nastope. Že takrat so Angleži začeli prodajati vstopnice za finale, ker so bili prepričani, da bodo igrali v finalu. A so jih naši premagali s 3:1, kar je bila senzacija.« Nogometaši so bili že tedaj največji zvezdniki. Le oni so rahlo prikrito dobivali plačilo, Gubijan, Račič in ostali so tekmovali zgolj za ponos.


Olimpijske igre v Londonu so bile poleg dveh nastopov na evropskem prvenstvu vrhunec Račičeve kariere, a njegov športni opus je precej daljši ter širši in ne obsega le tekmovalne kariere, temveč tudi pedagoško, funkcionarsko, trenersko, kronistično... Sprva si je želel postati le učitelj, kot njegov oče, ki je delal v Račičevem rojstnem kraju Adlešičih in kasneje v Ljubljani. »Vpisal sem se na učiteljišče. Predstavljal sem si, da bom poučeval nekje na kmetih.« Učitelj je res postal, a pot ga je vodila drugam. Na kmetih je bil le kratek čas, v Tuhinjski dolini, rdečo nit, ki se je je oklepal, pa je vseskozi risal šport. Prvič se je z atletiko rokoval kot najstnik v Sokolu, kamor ga je oče vpisal pri dvanajstih letih. Odlično se je vključil v novo družbeno okolje, se udeleževal telovadbe, dramskega krožka, igral je harmoniko in violino, bil dejaven ob raznih družabnih prireditvah. A takrat se še ni imel za atleta. »Čisto pravi atlet sem postal šele pri 17 letih, ko sem prvič nastopil na uradnem tekmovanju.« Predlagali so mu, naj se vpiše v Ilirijo, ker se je izkazal na nekem tekmovanju. Na sto metrov je tekel 12 sekund. Od tedaj naprej je vseskozi izboljševal dosežke in kmalu postal najboljši v državi. Kakšne rezultate je dosegal? Tudi to je ostalo v spominu: »V prvem letu sem tekel 11,8, v drugem 11,2, nato 10,9, pa 10,8...« Ni slabo, kajne? S podobnimi dosežki bi bil še vedno eden najboljših v Sloveniji.

Treniral je naskrivaj

Pogosteje je treniral, več težav je imel. Ker je bilo dovoljeno biti le član enega kluba (Sokola), je na tekmovanjih enako kot kolegi uporabljal psevdonim. Ni bil več Račič, ampak Čičar. Očetu prav tako ni bilo všeč, da je intenzivno treniral, ker se je bal za sinovo zdravje. Zato se je moral izgovoriti, da ima popoldne šolo, v resnici pa je treniral. Na težave je naletel tudi, ko je leta 1938 kot rezerva v štafeti sodeloval na balkanskih igrah. Ker je zamudil nekaj dni pouka, mu je grozila izključitev iz šole. A je našel rešitev: »Šel sem na neko ministrstvo. Znani športni pedagog Drago Ulaga je napisal, da sem bil v reprezentanci in da naj me v šoli opravičijo. Ko sem prišel v šolo, je ravnatelj rekel: 'Kaj pa delate tukaj, saj smo vas že davno izključili.' Potem sem mu pokazal potrdilo. Ker je tam pisalo ministrstvo, je nenadoma postal malo manjši. Rekel je, naj grem v razred. Odvrnil sem, da takoj ne morem iti, ker nisem imel knjig, s seboj pa le kovčke. Dobil sem ukor razrednika.«
To so bili Račičevi atletski začetki, kasneje je postal eden najboljših v državi. Vse do leta 1952, ko je končal kariero in se posvetil prenašanju znanja na druge. Deloval je pri beograjskem Partizanu. »Ko sem odslužil vojsko, so me kar notri zadržali. Postal sem trener.« Vabili so ga v Slovenijo, na katedro za atletiko fakultete za šport, a je ostal v Beogradu. Obenem je bil učitelj športne vzgoje v raznih vojaških šolah. Ravno z vojaško natančnostjo si je od leta 1945 do 1990 zabeležil rezultate vseh mednarodnih tekmovanj, na katerih so sodelovali jugoslovanski atleti. "Natančnosti se nisem naučil v vojski. Od nekdaj sem bil pedanten in do minute točen. Tisti, ki zamujajo, mi niso najbolj pri srcu. Slovenci smo bili v Beogradu nasploh znani kot pedantni. Glede na to, kaj danes delajo naši politiki, nas verjetno ne bi več tako hvalili."

Pri 92 letih še vedno čil

Danes pri 92 letih deluje vsaj dvajset let mlajši. Z zanimanjem spremlja dosežke slovenskih športnikov, je fizično aktiven. V Radovljici, kjer preživi polovico leta (drugo polovico v Ljubljani), se ukvarja z vrtnarjenjem ter uživa v družinskem življenju (ima hčerko, sina in štiri vnuke oziroma vnukinje). Ob opazovanju gibov in postave je jasno, da so obrisi atletskega življenja še kako vidni na njegovem telesu. Čil, zgovoren in s kapo, na kateri so se svetili olimpijski krogi, je iskrivo govoril o svoji naslednji poti. Prihodnji teden bo na povabilo olimpijskega komiteja prvič po letu 1948 odpotoval v London. Spet na olimpijske igre, tokrat kot gledalec. Srečal se bo tudi z Ružo Vojsk, s katero sta bila leta 1948 člana jugoslovanske reprezentance. "Izbral sem si termin, ko bo nastopal Primož Kozmus. Želim si, da bi se ponovilo leto 1948, ko smo v metu kladiva osvojili srebrno kolajno. Zadovoljen bi bil že z bronasto."


Pred ogledom Kozmusovega nastopa ga čakajo še razne slovesnosti, med drugim je bil včeraj povabljen k britanskemu veleposlaniku v Sloveniji Andrewu Pageju. In prav nič presenetljivo ne bo, če bo z vitalnostjo in pristnim olimpijskim duhom, ki izginja vzporedno z večanjem večplastne in vsesplošne krize, navdušil avditorij. Ali če bo kakšen svetovni voditelj dvignil roko in stisnil pest, kot je nekoč Leonu Štuklju v čast storil Bill Clinton.