A kaj, ko izkušnje resničnega življenja kažejo, da tudi sistem prekvalifikacij dolgoročno ni kaj dosti bolj učinkovit od formalnega šolskega sistema. Tudi sistem prekvalifikacij namreč ustvarja viške, ki bodo z dvema ali celo več poklici še naprej obupavali nad trgom dela in iskanjem zaposlitve za katerega koli od poklicev že.
Zgrešeno množično prekvalificiranje se kaže tudi v primerih, ko se človek v dobri veri, da bo spet prišel na zeleno vejo, usposobi za poklic, in se šele ob nastopu zaposlitve zave, v kaj se je spustil. Tako številne novopečene socialne oskrbovalke po mesecu ali dveh ne zmorejo več bremena in stresa, ki ga doživljajo skupaj z oskrbovanci in njihovimi psihičnimi in fizičnimi bolečinami ter nemočjo. Jasno, za takšno delo potrebuješ kilometrino in dobro psihofizično kondicijo. A na zavodu za zaposlovanje to očitno ni pomemben dejavnik, bolj pomembno je, da bodo v statistiko uvrstili še enega brezposelnega, ki so mu pomagali do zaposlitve.
V tej luči bi iz gradbincev delali mesarje, iz ekonomistov kuharje, iz diplomantov družboslovja naravoslovce... A se tudi ideja, da bi vsaj zadnje preprečili že na začetku verige in omejili vpis na šole in fakultete, ki na trg dela pošiljajo mnogo več profilov, kot jih delodajalci potrebujejo, odločevalcem očitno ne zdi vredna premisleka. Na ministrstvu za izobraževanje nas namreč želijo prepričati, da je število vpisnih mest avtonomna odločitev posameznega visokošolskega zavoda, saj le oni najbolje vedo, koliko ljudi lahko izobrazijo in koliko je povpraševanja po določeni smeri študija. Škoda, ker se o povpraševanju ne posvetujejo še z gospodarstvom. Ali pa (pre)številnih študentov učijo vsaj podjetnega razmišljanja. Vendar je to že druga zgodba.
