Prvaki so si namreč zgolj kupili čas zase, medtem ko denarja tudi septembra, ko naj bi iznašli čudežno paličico, ne bo nič več. Prej manj.
Denarja bo torej zagotovo še manj, Janša, Gorenak, Černač, Vizjak, Turk, Erjavec, Novakova, Žerjav, Virant, Šušteršič pa bodo ostali na naši grbi. Janša sicer znova kot čudežno zdravilo ponuja svoj že precej ponošen pakt med opozicijo in vladno koalicijo. A to bi suspendiralo pravila demokracije in jih zamenjalo za pravila konjskih mešetarjev, kar bi prej poslabšalo razmere, kot državo potegnilo iz krize. Pakt da, toda ne z Janšo na čelu. To bi moral biti "Montijev" pakt.
Rešitev, podobna tisti, ki so jo morali izbrati naši sosedje, med našimi politiki sicer velja za bogokletno. Izgubili bi suverenost, tujci bi nam ukazovali, kaj nam je storiti z državnim finančnimi financami in nasploh z državo, pravijo v en glas. A v resnici jih skrbi to, da bi jih tak razplet politične krize, v katere središču je vedno Janševa SDS, spravil stran od korita, kot se v parlamentu zna, kadar je prešerne volje, fino izraziti poslanec SLS Franc Pukšič. Toda, če je Berlusconi moral požreti to grenko pilulo, jo bo moral tudi Janša. Z lune se namreč vidi, da je naša strankarska nomenklatura, oziroma njena nesposobnost upravljati z državo, bistvo težav, v katerih se je znašla Slovenija. Zato bi morali poskusiti s slovenskim Montijem, stranke pa vsaj do naslednjih volitev, to je konec leta 2015, morda pa še en mandat dlje, odriniti od oblasti. To bi bilo dobro za državo in njene državljane. Tovrstna strankarska karantena bi morda tudi na stranke same delovala zdravilno, da se regenerirajo.
V polikanem političnem jeziku sinočnji dogovor strank lahko označimo za kompromis, ko je vsak malo popustil. V resnici pa je šlo za igro pokra, ki jo je Janša moral pred finalom prekiniti, ker bi drugače izgubil vse. Nova šefa opozicije Lukšič in Janković pač nista kot Pahor. Jeseni pa bodo najbrž opravili še eno delitev kart.
