Naravnih dobrin ni v izobilju, zaradi nekontroliranih posegov je treba naravo zavarovati. Evropska unija se je tega zavedela pred dvajsetimi leti z direktivo o habitatih, ki jo je leta 2004 posvojila tudi Slovenija. Natura 2000 varuje rastlinske in živalske vrste ter habitatne tipe na seznamu, ki velja za vso Evropo. Z vrstnim varstvom pa se omejuje poseganje v najbolj ogrožene populacije rastlin in živali. Direktiva ščiti več kot tisoč rastlin in živali ter ohranja približno 230 redkih in značilnih habitatnih tipov. S številkami učinkovitost direktive težko merimo, Kačičnik-Jančarjeva pa zagotavlja, da takšna zaščita habitatov upočasnjuje upadanje biotske raznovrstnosti.

V Sloveniji naj bi pred leti prebivalo okoli 90.000 različnih rastlinskih in živalskih vrst, danes ocenjujejo, da jih je okoli 120.000. Se biotska raznovrstnost pri nas povečuje?

Ne. Tako kot povsod po Evropi tudi pri nas upada. Negativni trend sicer velja za nekaj manj vrst kot v Evropi, vendar ne moremo reči, da je stanje pri nas stabilno.

Te ocene nič ne povedo, saj ves čas nihajo. Kajti odkrivamo in popisujemo nove vrste ter dobivamo tujerodne vrste, tako da nikoli nimamo vseh podatkov. Poleg tega so določene vrste in habitatni tipi pomembni za ohranjanje specifičnih ekosistemov. Mokrišča, na primer, biotsko sploh niso najbolj pestra območja, vendar so s širšega vidika podpore celotnega ekosistema izjemno pomembna, ker predstavljajo prvo območje v prehranjevalni verigi. Bolj kot samo število vrst je pomembno ohranjanje ravnovesja v naravi. Na Zemlji je glede na temperaturo, vlago in podlago različnih vrst in s tem biotske raznovrstnosti povsod ravno prav, toliko, kot je tisti košček zemlje lahko podpira. Ne moremo reči, da je ohranjanje narave pomembno samo na "vročih točkah", kjer je biotska pestrost največja, zato je zame ključno vprašanje, kako dobro varujemo naravo.

Po vašem mnenju torej ni smiselno primerjati Slovenije z drugimi državami?

Lestvica držav bi težko povedala kaj merodajnega. Slovenija se vsekakor uvršča med biotsko najbogatejše države v Evropi, v svetovnem merilu pa so vse tropske države, Indonezija, Andi... neskončno bogatejši od Slovenije. Vendar nas to ne odvezuje varovanja biotske raznovrstnosti. Slovenija je z Naturo 2000 naredila zelo velik korak naprej, a s tem ne moremo biti zadovoljni. Še vedno se približno polovica habitatov v območju Nature 2000 nahaja v neugodnem stanju, pri vrstah pa je ta številka še mnogo večja, saj znaša skoraj 70 odstotkov.

Je Natura 2000 torej neučinkovita?

Ne, ima več stopenj. Prva je razglasitev Natura 2000 območij in Slovenija tega še ni v celoti izvedla. V naslednjem koraku mora zagotoviti ustrezno upravljanje na teh območjih, potem sledi še zagotavljanje ugodnega ohranitvenega stanja vsem vrstam. Smo v koraku upravljanja in še zdaleč se vse vrste pri nas ne počutijo ugodno. Upravljanje namreč zahteva nekatere prilagojene dejavnosti, ki jih še nismo povsod izvedli.

Kje se je zataknilo? Pri času, nadzoru ali pri ozaveščenosti ljudi?

V Sloveniji v primerjavi z Evropo presenetljivo veliko ljudi ve, kaj pomeni Natura 2000. Seveda pa obstaja razkorak od zavedanja do udejanjanja.

Slovenija je pred kratkim dobila uradni opomin evropske komisije, ker še ni imenovala vseh območij Nature. Manjkata še okoli dva odstotka slovenskega ozemlja, kjer naj bi bila najkasneje do konca leta vzpostavljena območja Nature 2000. Pri tem gre med drugim za območja, ki jih je okoljski minister Janez Kopač leta 2004 iz Nature 2000 izrezoval, da bi, kot mu očitajo nekateri, ugodil energetskemu lobiju. Kako močni so pritiski lobijev pri določanju dokončnih meja Nature 2000?

Ne bi mogla reči, da čutimo kakšne pritiske. Leta 2004, ko so bila območja Natura 2000 prvič opredeljena, so bila nekatera območja dejansko izrezana iz zadnjega predloga. Vendar se je to kmalu izkazalo za nespametno, saj je komisija leta 2006 zahtevala njihovo vključitev v Naturo 2000. Zato se zdaj postopki zapletajo, saj investitorji ne vedo, ali bodo izrezana območja vključena v Naturo 2000 ali ne.

Poleg tega, da so zaradi Kopačevega neupravičenega izreza območij zdaj na trnih investitorji, me zanima, kaj se je v osmih letih zgodilo z naravo na teh območjih.

Težko bi rekli, da je bilo neko območje zaradi tega uničeno in neka vrsta iztrebljena. Saj veste, postopki za pridobivanje dovoljenj za nove objekte so dolgi. Takšen primer je na primer postavljanje vetrnih elektrarn na Volovji rebri, ki se vleče že deset let. Poleg tega se izrezana območja po ptičji direktivi varujejo strožje kot vključena. V nevključeni del namreč ni dovoljeno posegati, medtem ko na preostalih območjih lahko prevlada druga javna korist nad koristjo varstva narave. Je pa res, da se v Sloveniji to še ni zgodilo.

V kolikšni meri se lahko meje Nature prosto spreminjajo?

Meje že določenih območij se ne morejo več spreminjati. Nova območja pa se lahko določijo zgolj po strokovni presoji. Vsi drugi pomisleki, kot na primer gospodarski interesi, niso upravičeni pri postavljanju mej Nature 2000.

Kar 35 odstotkov slovenskega ozemlja je vključenega v Naturo 2000. To nam po eni strani godi, po drugi pa poslušamo očitke, da je varovanega območja preveč, češ da to hromi gospodarski razvoj države.

Da je Natura cokla razvoja, je zgolj neupravičena predstava, ki se ustvarja, ker je prepoved posega medijsko veliko bolj zanimiva kot novica, da je poseg dovoljen. Od štiri tisoč letnih presoj zavod zavrne le okoli tri odstotke posegov v Naturo 2000. V večini primerov pa investitorjem posega sploh ni treba prilagajati naravi.

Ima morda kakšna dejavnost več težav z izpolnjevanjem zahtev Nature 2000?

Varstvo okolja morda malo šepa pri kmetijstvu, ki ne pozna načrtovanja, kjer upravljanje poteka prek prostovoljnih ukrepov in prostovoljnega vključevanja kmetov. Če govorimo o poseganju v prostor, pa se večina investitorjev z nami posvetuje že v začetni fazi. Nekateri so zelo veseli, da lahko z malo drugačnim oblikovanjem brežin, prestavitvijo objekta nekoliko stran od mokrišča ali z neko zasaditvijo pripomorejo k ohranjanju narave.

Koliko na varovanje narave vplivajo varčevalni ukrepi, ki so prizadeli tako zavod kot tudi druge skrbnike narave, na primer upravitelje naravnih parkov?

Precej. Sredstva, dodeljena z rebalansom, ne zadostujejo niti za pokrivanje fiksnih materialnih stroškov, investicije - med njimi zamenjava več kot sedem let starih računalnikov - pa so popolnoma odpadle. Zavod izvaja tako imenovane akcije, kar pomeni, da vsako leto izjemne koščke narave ali označimo ali obnovimo tako, da jih naredimo ljudem bolj prijazne. Pripravljamo tudi razstave, brošure za javnost in vse te aktivnosti so zdaj okrnjene. Najbolj moteče pa je, da zaradi varčevanja določen čas sploh nismo mogli izvajati službenih ogledov, ki so potrebni pri presojah posegov v prostor, medtem ko zdaj na teren odhajamo le v najnujnejših primerih.

Obstaja kakšen izračun, koliko stane varovanje narave in koliko nam narava vrne?

Teh raziskav, ki so jih začeli delati v zadnjem času, še ni prav dosti. Jasno je, da bomo morali, če se bo uničevanje narave nadaljevalo, do leta 2050 plačevati sedem odstotkov svetovnega BDP za nadomeščanje tistega, kar bi nam narava sicer dajala zastonj: pitno vodo, blaženje podnebnih sprememb, varovanje. Če vas pred poplavami varuje obrežna vegetacija, je to zastonj, protipoplavni nasip pa nekaj stane.

Vse premalo se zavedamo, da vsak dan uporabljamo zelo veliko dobrin, ki so neposredno vezane na naravo. Po izračunih je četrt do polovica vseh farmacevtskih izdelkov vezanih na učinkovine, pridobljene iz narave. Če uničujemo zalogo teh snovi v naravi, zmanjšujemo bazo.

Izračunali smo, koliko denarja bodo Sloveniji v naslednjih 50 letih prinesla pohorska barja. Če jih bomo ohranjali takšna, kot so, in bodo še naprej služila turizmu, čiščenju vode, zraka, ohranjanju naravne mikroklime, bi imeli v 50 letih od njih za 190 milijonov evrov koristi. Takšen trend bi se nadaljeval še naprej. V drugem scenariju, ki predvideva, da bi šoto in drugo lesno biomaso izčrpali, porezali in uporabili, pa bi imeli koristi le za 39 milijonov evrov in to bi bilo vse, saj bi šoto porabili.