Čeprav naj bi bil cilj reform trga dela prav povečanje zaposlenosti, ILO meni, da je stopnja zaposlenosti bolj kot od spremembe delovne zakonodaje odvisna od gospodarskih ciklov. Ob tem opozarja, da ima lahko politika slabo zastavljenih reform s pretiranim zniževanjem varnosti zaposlitve negativne posledice, zlasti v času recesije. Nevarnost vidijo v še več odpuščanjih brez vzporednega ustvarjanja novih delovnih mest.
Po podatkih ILO je med letom 2008 in marcem letos spremembe na trgu dela izvedla polovica tako imenovanih razvitih držav, od tega 19 od 27 držav Evropske unije. ILO ugotavlja, da se je v treh četrtinah držav, v katerih so opravili reforme, zmanjšala varnost zaposlitve redno zaposlenih, večinoma z olajšanjem pogojev za odpuščanje, z znižanjem odpravnin in skrajšanjem odpovednih rokov. Raziskava ILO kaže, da so se reform za večjo prožnost in manjšo varnost zaposlitve lotile predvsem države južne in vzhodne Evrope. Vsaka četrta razvita država je posegla tudi v začasne zaposlitve in, spet predvsem v južni in vzhodni Evropi, praviloma še znižala njihovo varnost s podaljšanjem pogodb za določen čas in povečanjem razlogov za njihovo odpoved.
Za reforme trga dela je značilna tudi decentralizacija kolektivnih pogajanj z usmeritvijo v panožne in podjetniške kolektivne pogodbe. Tak proces, ki je še zlasti značilen za vzhodno Evropo (denimo na Madžarskem, v Romuniji in Litvi), se kaže v zniževanju pravic delavskih predstavnikov, na primer pri ustanavljanju sindikatov ali pri pravici do stavke.
Pravzaprav gre za trend, ki obstaja že dobro desetletje. Število zaposlenih s kolektivno pogodbo se je namreč od leta 2000 do 2009 zmanjšalo v kar 26 od 40 držav, za katere je ILO pridobil podatke. Enega večjih upadov je z 8-odstotnim znižanjem doživela tudi Slovenija.
Pozitiven primer Avstrije
Po oceni ILO dosegajo najvišje stopnje rasti zaposlenosti države, ki so se lotile celovitega pristopa na trgu dela, vključno z davčno in pokojninsko reformo ter reformo socialnih transferjev, obenem pa so našle ustrezno razmerje med varnostjo zaposlitve in sposobnostjo odzivanja na zunanje šoke. ILO kot pozitiven primer izpostavlja zlasti Avstrijo (ta je kljub krizi ohranila dobre makroekonomske in zaposlitvene rezultate), ki je zvišala odpravnine, povečala nadomestila za brezposelnost in uvedla "kazenski prispevek" za delodajalce v primeru odpuščanja delavcev za določen čas.
Pohvale žanje tudi avstrijski sistem individualnih računov za odpravnine, ki so ga uvedli že leta 2003. Ta določa, da delodajalec nameni v tako imenovani sklad za zavarovanje zaposlenih pred odpovedjo neobdavčeno izplačilo v višini 1,5 odstotka bruto plače vsakega posameznika, sklad pa vlaga presežke sredstev na kapitalske trge. Če je zaposleni odpuščen po treh letih, lahko izbira med gotovinskim izplačilom, nadaljevanjem vlaganja v odpravninski sklad oziroma v sklad novega delodajalca in prenosom ustreznega zneska v enkratnem izplačilu v sklad pokojninskega zavarovanja. Če prekine delovno razmerje na lastno pobudo ali je odpuščen v prvih treh letih zaposlitve, ne more zahtevati gotovinskega izplačila, njegova pravica do odpravnine pa se prenese na novega delodajalca.
Večja varnost zaposlitve tudi na Danskem
Potrebo po večji varnosti so zaznali tudi v nekaterih drugih državah, zlasti zahodnih in skandinavskih. V Franciji so na primer za dodatno izobraževanje zaposlenih namenili 40 milijonov evrov in dodatno zaposlili 1000 svetovalcev na zavodu za zaposlovanje, podjetja z manj kot 10 zaposlenimi pa bodo za zaposlitev oseb, mlajših od 26 let, oproščena vsakršnih dajatev. Število svetovalcev na agencijah za delo so okrepili tudi v Nemčiji ter ob tem izdelali poseben program za zaposlovanje starejših in manj kvalificiranih iskalcev zaposlitve. Poleg tega so možnost skrajšanega delovnega časa (za zaposlene v podjetjih v težavah) podaljšali z 12 na 18 mesecev.
Da skrajna fleksibilnost ni rešitev, so očitno ugotovili tudi na Danskem. Njihov model prožne varnosti z visoko prožnostjo in visokimi nadomestili za brezposelnost je postal med krizo predrag, zato so se odločili, da okrepijo varnost zaposlitve. V nacionalno kolektivno pogodbo so prvič uvedli odpravnine in jih že kmalu zatem razširili še na zaposlitve za krajši delovni čas.
