Rodil se je v srbski družini v Bosni leta 1947, otroštvo in mladost pa je preživel na Hrvaškem, predvsem v Osijeku, kamor so se starši preselili v prizadevanju za boljše življenje. Kot mladenič je hotel oditi na začasno delo v Nemčijo, a mu je oče, nekdanji partizan, rekel, da ga bo prej ubil, kot da bi mu dovolil delati pri okupatorju. Tako je leta 1972 prišel samo do Slovenije. Najprej se je preživljal s čiščenjem kavarne, nato se je zaposlil kot natakar. Nekaj časa je delal tudi v lokalu ljubljanskega živalskega vrta. Zaradi svojih sposobnosti je napredoval in postal vodja obrata v Čadu. "Pri meni se je hranilo pol Ljubljane," je povedal za Blic. Njegovi gostje so bili Stane Dolanc, postal je prijatelj njegovega sina, prav tako je prijateljeval z Marjanom Rožičem, pa Jožetom Smoletom, znanimi igralci, novinarji, športniki … 

Ko so leta 1984 košarkarji Olimpije izpadli iz prve zvezne lige, so se, kot piše Blic, voditelji kluba po pomoč obrnili na Ćulibrka, pri čemer so računali na njegove veze. Kot je priznal beograjskemu dnevniku, je nato posredoval tudi pri kupovanju sodnikov, da bi se znameniti ljubljanski košarkarski klub, ki je bila ped tem petkrat prvak Jugoslavije, vrnil med najboljše. "To sem delal iz ljubezni in da bi dokazal svoje sposobnosti, ves denar pa so dobili voditelji kluba."

Leta 1990 se je vrnil v Osijek, kjer je odprl lokal in vanj vložil ves svoj denar. Očitno ni vedel, kaj se pripravlja. Kmalu je moral brez prtljage zbežati preko Madžarske nazaj v Slovenijo, kjer ga je na stopnicah Hale Tivoli zagledal nekdanji slavni košarkar Peter Vilfan in mu nato podaril nekaj oblek ("pet srajc, dva puloverja, kavbojke in športne copate").

"Jure Zdovc pa me je objel, ko me je videl, in mi dal v žep 500 dolarjev," pravi ganjeno Ćulibrk. Kljub dobrim zvezam v Sloveniji mu v dveh letih ni uspelo najti dela. Ko pa je hotel registrirati avto, je uslužbenka od njega zahtevala osebno izkaznico, ki jo je nato na okencu razrezala s škarjami in jo vrnila Ćulibrku, ki je tako postal eden od 26.000 izbrisanih.

Nato je odšel v Beograd, kjer je nekaj časa spal pri košarkarju Rašu Radovanoviću. Tam je odprl lokal, v katerem še zdaj pripravlja pleskavice. Pravi, da vse več Slovencev prihaja k njemu na pleskavice. "Več Slovencev pride k meni kot pa na slovensko veleposlaništvo," je dejal za Blic, Sloveniji pa še vedno noče odpustiti, da je imela ta odnos do njega. Zato ga je močno razveselila novica, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu od Slovenije zahtevalo, da izbrisanim izplača odškodnino. "Vse do te sodbe se je morda zdelo, da smo sami krivi, ker smo izgubili državljanstvo. To pa mi je vrnilo vero v pravico," pravi Ćulibrk.