Še pred začetkom današnje slovesnosti ob imenovanju vojašnice po Edvardu Peperku, ki se je ravnokar začela, so v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve odločitev ministra za obrambo Aleša Hojsa, da vojašnice Slovenske vojske (SV) poimenuje po padlih v osamosvojitveni vojni 1991, označili kot legitimno odločitev ministra, ki se jo po nepotrebnem politizira.
"Javne izjave nekaterih društev in posameznih političnih strank niso utemeljene, predvsem pa ne kažejo dolžnega spoštovanja do tistih, ki so med slovensko osamosvojitvijo izgubili svoja življenja," so še zapisali v današnjem sporočilu za javnost.
Vodja poslanske skupine opozicijske SD Janko Veber je nasprotno ob današnjem preimenovanju dosedanje Vojašnice Franc Rozman-Stane ocenil, da gre za "samovoljo" ministra, saj tej odločitvi nasprotuje velika politična večina, Hojs pa da je ignoriral tudi sklepe odbora DZ za obrambo.
"Današnji dogodek, ki ga predstavniki vlade pojmujejo slovesnost, tako postaja še ena od samohvalnic osamljenim idejam. Idejam, s katerimi želi vlada prikriti sprejemanje ukrepov, škodljivih za ljudi in katerih končni cilj je tretja faza privatizacije državnega premoženja," je še zapisal Veber.
V javnost je prišlo tudi pismo upokojenega polkovnika Slovenske vojske (SV), nekdanjega poveljnika TO Dolenjske Janeza Butare brigadirju Davidu Humarju. Bivši poveljnik vojašnice in poveljnik 1. brigade zdajšnjemu poveljniku v pismu piše, zakaj se ne bo udeležil današnje slovesnosti.
Trenutni politični oblasti očita, da pokojne pripadnike Teritorialne obrambe (TO), ki so dali svoja življenja za samostojno Slovenijo, zlorablja za svoje politične cilje. Po njegovem gre za "navadno farizejstvo, saj država Slovenija ni dostojno poskrbela za ranjene in svojce padlih v osamosvojitveni vojni" in se je nanje spomnila le enkrat letno.
Butara opozarja tudi, da je žaljivo in podcenjujoče, da obrambni minister Aleš Hojs take odločitve sprejema, ne da bi se kakor koli posvetoval s pripadniki TO, ki so aktivno sodelovali v konkretnih oboroženih incidentih z JLA, kjer so bili padli in ranjeni.
Problematizira tudi, da je najtehtnejši kriterij za poimenovanje vojašnic po padlih pripadnikih TO oddaljenost njihovega prebivališča od kraja spopada, kjer so preminuli. Ne upošteva pa se položaj in čin, vloga in njihova aktivnost v konkretnem spopadu. Butara je za STA dejal, da sicer ni imel namena, da pismo postane javno, a za svojimi besedami stoji.