"Ustava določa, da je Slovenija demokratična, pravna in socialna država, temu pa mora ustrezati tudi oseba, ki je bila izvoljena za predsednika države. Gre za osebo vseh državljanov, tudi tistih, ki niso glasovali zanjo. Mora biti strpna, ne sme pa biti strpna do nestrpnosti do tujcev, manjšin, drugače mislečih in do vseh drugih ranljivih skupin," je poudaril dr. Anton Bebler z ljubljanske fakultete za družbene vede. Leta 2002 se je kot kandidat DeSUS neuspešno podal na predsedniške volitve, na katerih je Janez Drnovšek v drugem krogu premagal Barbaro Brezigar.

Institucija predsednika republike vredna zaupanja

Čeprav želi tista stran slovenske politike, ki vnaša delitve med državljane, ob neuspešnem kandidiranju svojih kandidatov vsakokrat popraviti voljo volilcev - nekdanji poslanec SDS France Cukjati je ob nedavni predstavitvi kandidata Milana Zvera dejal, da Slovenija do zdaj na predsedniških volitvah "ni imela ravno mnogo sreče" -, pa raziskave Politbarometer, ki jih izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja, že vrsto let kažejo, da sodi predsednik republike med institucije, ki jim državljani najbolj zaupajo. Tako se je v zadnji takšni raziskavi predsednik uvrstil za vojsko, policijo, zdravstvo in šolstvo ter pred medije, evro, ustavno sodišče, državno upravo, Evropsko unijo...

"Od predsednika države se pričakuje, da je moralna avtoriteta, da v svojih izjavah in dejanjih kaže modrost, preudarnost in socialno občutljivost. Zaželeno je tudi, da ni bil aktivno strankarsko izpostavljen. Ker predstavlja državo v mednarodnih odnosih, mora imeti zadostno znanje s tega področja in uživati mednarodni ugled. Kot vrhovni poveljnik obrambnih sil pa potrebuje tudi poznavanje vojaške organizacije," je lastnosti predsednika države opisal Bebler.

Kučan in Drnovšek s širšo politično dediščino

Predsednik bi moral biti torej nekakšen oče naroda, kakršnega opisuje tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač: "Predsednik države naj ne bi polariziral ljudi. Naš pravni sistem mu ne omogoča, da bi se izrazito izpostavljal pri posameznih politično-ekonomskih vprašanjih, a mu hkrati daje moralno moč, da v ključnih trenutkih vendarle opozori v imenu večine državljanov na nesprejemljive stvari oziroma podpre tisto, kar je z vidika razvoja pomembno." Kovač je leta 1997 kot kandidat LDS sodeloval v predsedniški tekmi, v kateri ni imel možnosti (zbral je vsega 2,7 odstotka glasov), saj je s 55 odstotki glasov še drugič v samostojni Sloveniji slavil Milan Kučan, ki je bil že leta 1990 izvoljen za predsednika predsedstva. Po ustavi je predsednik republike izvoljen za pet let, vendar največ dvakrat zaporedoma.

"Tako Kučan kot Janez Drnovšek sta s seboj nosila širšo politično dediščino. Medtem ko so jima ljudje takrat priznavali posebne zasluge za razvoj in prehod Slovenije v samostojno državo, morajo danes volilci v predsedniku države videti človeka, ki bi jim v tem negotovem položaju kazal pot in vizijo razvoja. Zaradi pomanjkanja zaupanja v politične in poslovne elite mu morajo zaupati," je poudaril Kovač. Da stranke podpirajo predsedniške kandidate, se mu zdi problem, hkrati pa dodaja, da poskušajo vselej podpreti kandidate, ki že sami po sebi silijo proti sredinski drži, saj imajo tako na neposrednih volitvah največ možnosti za pridobivanje političnih glasov.

"Prav je, da politične stranke predlagajo svoje kandidate. Temu sem bolj naklonjen, kot pa da državljani zbirajo podpise in se kandidati skrivajo za neko politično neopredeljenostjo. SLS je bila takrat na vrhuncu svoje politične moči in normalno je bilo, da ima tudi najmočnejša stranka slovenske pomladi svojega kandidata," pa se svoje uspešne predsedniške kandidature spominja Janez Podobnik, ki se je leta 2007 z 20 odstotki glasov uvrstil na drugo mesto.

"Türk se ni zameril politični sredini"

Da je podpora stranke nujna, se strinja tudi direktor in lastnik podjetja Nevro PR Sebastjan Jeretič, saj kandidat za predsednika države pridobi s tem vsaj osnovno bazo volilcev in pomoč pri vodenju kampanje, ob tem pa navaja primer Zverove kandidature. "Čeprav ankete tega še ne kažejo, bi moral biti favorit za drugi krog. Ključ njegove kampanje bo zagotoviti bazen SDS-NSi, ki obsega več kot 300.000 volilcev, če bo seveda delovala strankarska disciplina," je pojasnil Jeretič. Idealnega kandidata za predsednika države vidi v Petru Kraljiču.

"Predsednik države mora biti povezovalen, kar pa je v slovenskem političnem prostoru težko doseči. V trenutku, ko se nagneš v katero koli stran, te druga stran zavrne. Težko je najti človeka, ki bi bil nadideološki oziroma nadstrankarski. Zmagal bo tisti, ki bo pridobil sredinski, neideološki del volilne baze. Zaradi tega sta tako Danilo Türk kot Borut Pahor favorita. Ko se je Türk nagnil levo, se je morda zameril desnici, ni pa naredil ničesar takega, da bi se zameril politični sredini. Pahor pa je vsekakor politik centra, kjer je imel vselej dobro podporo," je prepričan Jeretič.

Predsednik vlade Janez Janša je v nedavnem intervjuju za Radio Ognjišče povedal, da mora biti predsednik države nekdo, ki deluje povezovalno in se ne sme spuščati v dnevnopolitične polemike, čeprav je prav njegova stranka izzvala največ konfliktov z dosedanjimi nosilci te funkcije. Med drugim se je leta 2010 skupaj s SLS neuspešno odločila tudi za predlog prve ustavne obtožbe (zoper predsednika Türka). Premier in predsednik največje vladne stranke je prepričan, da bi bila z Zverovo izvolitvijo popravljena zgodovinska krivica, ki naj bi jo zaradi domnevno zelo pomanjkljivega nadzora volitev (predsednika predsedstva Slovenije) leta 1990 doživel Jože Pučnik.

Te besede skupaj z vnaprej pripravljenim "vzporednim govorom" na nedavni proslavi dneva državnosti dajejo slutiti, da so letošnje volitve nosilca predsedniške funkcije, ki ji vsi pripisujejo vlogo prvega povezovalca, vrhovne moralne avtoritete in po potrebi modrega razsodnika, za Janšo in SDS predvsem priložnost za nov in najbrž še bolj ogorčen poskus enostranskega zgodovinsko-ideološkega obračuna, kot so bili dosedanji.