Med poslušalci se jih je našlo nekaj, ki poznajo podobne primere: o učencih, ki ob koncu šolskega leta izgubljajo zavest ali zaradi česa drugega, čemur vzrok naj bi bil stres, iščejo pomoč pri zdravnikih. Tako hudih primerov je malo, pravijo strokovnjaki. Stiske otrok so ob koncu šolskega leta pogostejše kot sicer, potrjuje specialistka klinične psihologije Nada Hribar iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Običajno se ob koncu šolskega leta pritiski šole in staršev povečajo, s tem pa tudi pritisk na otroke, pravi Hribarjeva. Vrstijo se preverjanja znanja, spraševanja. Razlogi za stiske otrok pa so lahko različni: prizadevajo si za pozitivne ocene, sprašujejo se, ali bodo razred ali letnik sploh izdelali, nekatere je strah neuspeha, velike količine učenja, nekateri se obremenjujejo z reakcijami staršev, druge skrbi, da bodo zaradi popravnih izpitov ob počitnice, da se ne bodo mogli vpisati naprej in podobno. Ob tem pa v šolah opozarjajo: Šola je postala stresna ne le ob koncu šolskega leta, ko se "gasijo požari".

Vse več depresivnih šolarjev

Že v osnovni šoli šolski svetovalni delavci, ki o konkretnih primerih ne želijo govoriti, opažajo vse več depresij, otroci pogosto (in celo radi) zbolevajo, da bi se izognili pouku. Psihologinja Tatjana Penko z osnovne šole Majde Vrhovnik v Ljubljani pravi, da so učni programi prenatrpani, namesto da bi bili poglobljeni, snov hitro postane abstraktna, medtem pa otrokom - čisto preprosto - primanjkuje prostega časa in časa za igro.

Da so slovenski otroci in mladostniki pogosto pod stresom, kažejo tudi rezultati mednarodne študije HBSC iz leta 2006. Kar 17 odstotkov vprašanih najstnikov je odgovorilo, da vsak dan ali večkrat na teden ne morejo spati, 14 odstotkov je vsak dan ali večkrat na teden nervoznih, 13 odstotkov pa vsak dan ali večkrat na teden razdražljivih.

Enako kot v osnovnih šolah posledice šolskega stresa opažajo tudi v srednjih šolah: že med šolskim letom dijaki veliko pogosteje zbolevajo, kot so včasih. Ob koncu šolskega leta, ko se denimo odloča o napredovanju v višji letnik ali o zaključni oceni, pa se uram pogosto izogibajo, opaža psihologinja Darinka Vrhovec na Srednji ekonomski šoli v Šolskem centru Rudolfa Maistra v Kamniku. A vse to so zadnji poskusi popravljanja dlje časa trajajočih težav, dodaja.

Z drugačno vrsto stresa, ki pa lahko privede do enakih posledic, se soočajo dijaki, ki se na vse pretege trudijo za kar najboljši uspeh, pripoveduje svetovalna delavka na Gimnaziji Bežigrad Marija Dominko Gabor. Pri njih se dijaki borijo za vsako oceno in za vsako točko, ki jim bo zagotovila mesto na želeni fakulteti. "Včasih se jim nabere preveč. Sami do sebe imajo prevelika pričakovanja, potem pa enostavno pregorijo. Največkrat se to zgodi dekletom." Dodaja, da pogosto svoje stiske skrivajo in so razredniki tisti, ki jih opazijo.

Kaj lahko storijo starši

Takoj po tem je ravnanje staršev po mnenju Dominko-Gaborjeve poglavitno. "Starši so tisti, na katere se otrok lahko opre. Otroci sami rešitev ne vidijo, sesuje se jim svet," pojasnjuje njihov brezizhodni položaj. Kako se stiske otrok razpletejo, pa je po njenem odvisno od njihovega trajanja in globine. Medtem ko gre dijakova pot po posamičnem razrešenem problemu lahko hitro navzgor, se okrevanje po depresiji lahko zavleče tudi v nekaj let. Zato je dobro, da si bodisi otroci bodisi starši, ko ne vidijo več izhoda, poiščejo strokovno pomoč.

Po pomoč se starši in otroci, pogosteje ob koncu šolskega leta, obrnejo tudi na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Hribarjeva pravi, da so znaki, ki jih kažejo otroci s težavami, različni. Nekateri doživljajo strah pred neuspehom, osebni poraz, imajo slabo samopodobo, nezaupanje vase, ali bodo zmogli. Drugi postanejo nemotivirani, ne hodijo več v šolo, sprašujejo se celo o smislu življenja. Pogosti neuspehi po njenem mnenju zmanjšujejo otrokovo samozaupanje, poslabšajo njegovo samopodobo, povečujejo strah pred novimi zadolžitvami. "Strah oziroma anksioznost pa deluje tudi na telesni ravni. Otrok lahko reagira z bolečimi, paničnimi napadi, dihalnimi stiskami, lahko se razvijejo psihosomatska obolenja." Pomembno je, še opozarja Hribarjeva, da prepoznamo otrokove težave in mu pomagamo.

Če pomoč ni pravočasna, se stiske lahko stopnjujejo in se končajo tragično. Dr. Helena Jeriček Klajnšček z Inštituta RS za varovanje zdravja v priročniku o stresu za učitelje opozarja na skrb zbujajoče podatke o samomorih in pobegih od doma. Naša država je bila med 53 leta 2004 zaradi samomora med mladimi (do 14 let) na tretjem mestu za Kazahstanom in Rusijo. Predlani so v starostni skupini do 19 let pri nas zabeležili 12 samomorov, kar je pet več kot leto pred tem. Štirje so se zgodili junija, kar je več kot druge mesece. A na IVZ opozarjajo na previdnost pri interpretaciji: "Gre še vedno za manjše številke. Ne moremo trditi, da je ob koncu šolskega leta več samomorov." Jeriček-Klanjščkova je opozorila tudi na pobege od doma: "Skrb zbuja podatek, da se je število pobegov od doma od leta 2005 do 2006 povečalo s 64 na 100." Na policiji dodajajo, da so leta 2008 zabeležili še več pobegov, 107, zadnja tri leta pa se je njihovo število zmanjšalo - lani na 77, letos so jih do sedaj zabeležili 33. A zaradi odkritja oziroma vrnitve je večina razpisov iskanj otrok in mladih tudi preklicana.

"Da bi beležili večje število begov otrok in mladostnikov ravno v času po zaključku šolskega leta, ne moremo zatrditi. Otroci in mladoletniki begajo od doma čez celo leto zaradi različnih vzrokov, najpogosteje pa zaradi nerazumevanja v svoji domači okolici," pravijo pri policiji. Med njimi je lahko tudi neuspeh v šoli, ko otrok ne ve, kako naj se sooči s starši, in zato, da bi se jim izognil, odide od doma. A največkrat se še istega dne vrnejo domov sami ali jih izsledijo starši. "Beležimo tudi primere, ko so otroci in mladoletniki pogrešani dalj časa, vendar le redko več kot nekaj dni." Pri policiji večkrat pojasnijo, da se otroci najpogosteje zatečejo k prijateljem ali sorodnikom, redki begajo po mestu ali kje drugje. "Otroci še vedno potrebujejo neko varnost in natančno določen kraj, kamor se zatečejo zaradi strahu pred reakcijo staršev."

To velja za mlajše ubežnike od doma, starejši pa po izkušnjah policije pobegnejo od doma tudi zaradi večje potrebe po svobodi ali v želji po dogodivščinah.