"Italijani na to niso bili pripravljeni, saj na tem območju zadnjih petsto let ni bilo potresa," pravi vodja gradbenega inštituta ZRMK Igor Janežič. "Temu primerna je bila tudi gradnja. Videli smo, da nove proizvodne hale niso bile protipotresno grajene. Temu pač nihče ni posvečal pozornosti." Znano je, da je potres v okolici Modene povsem uničil nekatere novogradnje, nekateri drugi, starejši objekti pa so jo odnesli tako rekoč z nekaj praskami. Janežič: "V Sloveniji se to ne bi moglo zgoditi."

Obstajajo razlogi za zaskrbljenost

Območje Ljubljane je po podatkih Barbare Šket Motnikar z urada za seizmologijo in geologijo poleg zgornjega Posočja in okolice Brežic eno od treh območij, kjer je potresna nevarnost v Sloveniji največja. Glede na število prebivalcev, ki bi bili ob močnem potresu prizadeti, pa je Ljubljana na prvem mestu. Prestolnico, pa tudi preostanek države, so doslej sicer tresli potresi z magnitudo do 6,8, kolikor je bil močan potres na severozahodu Slovenije leta 1511. Verjetnost, da bi nam tla pod nogami močneje zatreslo, je zelo majhna, še pravi Šket-Motnikarjeva. Res pa je, da to ni nemogoče in da kljub visokim standardom protipotresne gradnje še obstajajo razlogi za zaskrbljenost.

"Ko govorimo o potresni varnosti na nekem območju, moramo upoštevati tri elemente: geomehanske karakteristike terena, starost stavb in njihovo višino," pojasnjuje Janežič. Ljubljana je v grobem razdeljena na dve območji: na potresno bolj ogroženi del, ki zajema območje južno od Šišenskega hriba, Rožnika, Tivolija, Grajskega griča in Golovca, in preostali, manj ogroženi del. "Omenjeni južni del ima to nesrečo, da so zaradi barjanskih tal in mehkih sedimentov, ki so ponekod globoki tudi več kot sto metrov, pospeški ob potresu bistveno večji," razlaga Julij Jeraj z oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo na ljubljanski mestni občini in podlago slikovito primerja s pudingom. "Predstavljajte si, da položite eno škatlico vžigalic na puding, drugo pa na kos skale in nato zatresete mizo, na kateri to stoji. Takšna je situacija v Ljubljani."

Prelomnica je bil potres v Skopju

Ključnega pomena pri potresni varnosti je tudi starost stavb. Janežič pojasnjuje, da se do potresa leta 1895 v Ljubljani sploh ni razmišljalo o protipotresni gradnji, potem pa je Avstro-Ogrska izdala nekatera priporočila, s čimer se je stanje bistveno izboljšalo. Ob prvi svetovni vojni so se razmere spet poslabšale in ostale takšne do leta 1963, ko je rušilni potres v Skopju zahteval več kot tisoč življenj. Takrat je potresna varnost postala pomemben element gradnje, tudi v Sloveniji, še pravi Janežič.

"Če je v Ljubljani 120.000 objektov, jih je bila približno tretjina zgrajena v času, ko gradbeni predpisi še zdaleč niso bili tako strogi, kot so zdaj, pa tudi materiala ni bilo, zato so ljudje varčevali na vsakem koraku," opozarja Jeraj. Janežič dodaja, da so najslabše zgrajeni tisti objekti, ki so nastali po 2. svetovni vojni in pred letom 1963. "Najbolj ogrožene so v tem trenutku stare stolpnice. Takšni dve sta na primer na Hrvatskem trgu. Težave so tudi v Stari Ljubljani, ki je bila med vojnama nadzidana brez ojačitev. Poleg tega je v starem mestnem jedru veliko stavb, ki so jih v pritličju 'preluknjali' in tam odprli lokale. Z vidika potresne varnosti je to katastrofa," opozarja Janežič.

Raje novo fasadokot potresno sanacijo

Potresna sanacija je bila na nekaterih objektih izvedena, na mnogih pa še vedno ne. Težav je precej. Pri kulturnospomeniško zaščitenih stavbah je treba denimo paziti, da se ob sanaciji ohranijo vse posebnosti, kar pomeni iskanje kompromisnih rešitev in pogajanja s konzervatorji. Še večja težava pa so po Janežičevih besedah večstanovanjske stavbe, kjer "se ljudje lažje dogovorijo za obnovo fasade kot potresno sanacijo". "Prisile pravzaprav ni, razen če se stanovalci odločijo za rekonstrukcijo. V tem primeru potresno sanacijo nalaga zakon," pravi sogovornik in poudarja, da bi morala država takšno sanacijo spodbujati skozi nepovratne subvencije. Za varnost objektov so v prvi vrsti res odgovorni lastniki, a svojo vlogo mora po Janežičevih besedah odigrati tudi pristojno ministrstvo, ki za zdaj to počne zgolj na načelni ravni.

Predpisani standardi so pri nas namreč med najvišjimi v vsej Evropski uniji. To pomeni, da so vse novogradnje zgrajene v skladu z načeli potresne varnosti. "To, kar smo videli v Italiji, kjer so se rušile povsem nove proizvodne hale, se pri nas ne more zgoditi," zagotavlja Janežič. "Predpisi so glede tega zelo strogi." Pred leti so opravili tudi sistematičen pregled šol in vrtcev na območju Ljubljane in začeli prioritetno sanacijo potresno najbolj ogroženih, ki pa še ni zaključena.

Kaj lahko storimo sami?

"Pri nas in na drugih primerljivih območjih se ljudje ob potresu ne poškodujejo zato, ker se objekt poruši in ostanejo ujeti, ampak zato, ker prehitro stečejo ven in nanje pade bodisi del fasade, strehe, dimnik, celo cvetlični lonček," opozarja Jeraj. "Ko začutimo potres, ohranimo mirno kri in počakajmo, da se tresenje ustavi, šele nato pojdimo ven."

Predstavnik ljubljanskega oddelka za zaščito in reševanje ob tem poudarja, da moramo misliti predvsem na preventivo, ne pa računati na reševanje. "Zavedati se moramo razmerij. Spomnimo se potresa v L'Aquili, kjer živi in dela približno sto tisoč ljudi. Italija ima 60 milijonov prebivalcev, kar pomeni, da to mesto predstavlja zelo majhen delež, medtem ko Ljubljana predstavlja kar četrtino slovenskega prebivalstva. Močan potres bi bil z vidika reševanja in zagotavljanja pomoči za Slovenijo nemogoč izziv, medtem ko je Italija ob omenjenem potresu lahko brez večjih težav pomagala prizadeti regiji," pojasnjuje Jeraj. "Moje glavno sporočilo je zato: zavarujte se pred potresom, tako svoj objekt kot svoje premoženje." Poleg protipotresne gradnje je po njegovih besedah pomembna tudi zaščita v objektu. "Če pritrdimo velike omare na nosilne stene, smo naredili že veliko. Verjetno smo si rešili zdravje, če ne celo življenje."