Šest let kasneje se je Miller vrnil kot zmagovalec. V tej isti državi, ki je danes v krizi in lačna tujega kapitala, mu je vsaj na papirju uspelo sestaviti vse člene projekta Južni tok, ki bo v naslednjih desetletjih trajno spremenil energetska in strateška razmerja v južnih državah EU. Tudi zato je bil njegov včerajšnji nastop na Evropski poslovni konferenci (EBC) precej več kot samozavesten. »Delali bomo po pravilih in nadaljevali dialog (z Unijo, op. p.). Ne želimo pa biti več grešni kozel za odločitve drugih, zato gradimo nove plinovode,« je zbrane energetike in bankirje v ruščini nagovoril Miller.
Rusom gre pri nas bolje kot Američanom
S tem je skupno energetsko politiko Unije včeraj, le nekaj tednov po tistem, ko je nov mandat v Kremlju dobil domnevno resnični gospodar Gazproma Vladimir Putin, tudi uradno pospravil na smetišče zgodovine. Plinovod Južni tok bo tekel čez ozemlje štirih članic EU, njegove solastnice pa so največje evropske energetske korporacije: italijanski Eni, francoski GDF in nemški Vauxhall. »Rusi z Južnim tokom dokončno zaokrožujejo območje jugovzhodne Evrope, kjer želijo obvladovati plinski trg od vira do distribucije. Začeli so z Neftegazinkorjevim nakupom propadajoče rafinerije v Bosanskem Brodu, nadaljevali z Naftno industrijo Srbije, leta 2008 pa je Lukoil vstopil v hrvaško Luko Ploče. Po nakupih v Črni gori in po vstopu na hrvaški trg plina bodo z Južnim tokom zgodbo nadgradili v novo fazo,« ugotavlja nekdanji član nadzornega sveta Geoplina Klemen Grošelj.
Kje je v tej zgodbi Slovenija? Naša država ima brez dvoma že dlje časa pomembno vlogo v interesni sferi ruske energetike, zaradi aktualnih gospodarskih in političnih razmer (od pomanjkanja lastniškega kapitala in težav pri dostopu do finančnih virov do »rahljanja« odnosov znotraj EU) pa so njena vrata zdaj tako rekoč na stežaj odprta tudi za druga vlaganja. Če je iz depeš, ki jih je objavil Wikileaks, mogoče razbrati veliko nezadovoljstvo Američanov nad »zaprtostjo« Slovenije za tuje prevzeme, imajo Rusi relativno visok odstotek uspešnosti. Koks je že skoraj pet let večinski lastnik Slovenske industrije jekla (SIJ), za zdaj relativno skrivnostni ruski vlagatelji pa so pred meseci kupili Terme Maribor. Od odmevnejših poslov je propadlo le povezovanje Petrola in Lukoila iz časa prve vlade Janeza Janše.
Po Južnem toku plinska elektrarna?
Vsake toliko časa ruske poslovneže omenjajo kupci Istrabenza hotelov, zdravilišč v Topolšici in Rogaški, nepremičnin, celo posameznih bank ali Petrola, kjer naj bi Gazprom Neft že nekaj časa čakal na zeleno luč države. Močnejši ruski investicijski pohod proti Evropi se je sicer nakazal lanskega junija, ko so začeli v Moskvi denar iz naftnih derivatov nalagati v poseben državni sklad, katerega namen je investirati v Rusijo in druge dele sveta. Začetna teža sklada bo v naslednjih petih letih znašala 10 milijard dolarjev.
Tako je Miller včeraj dopustil možnost investicije v gradnjo plinske elektrarne na slovenskem ozemlju, pri čemer se neuradno omenjata lokaciji v Trbovljah in Lendavi. »To je povsem v skladu z njihovo taktiko. Rusi radi spravljajo vlade iz zagat tako, da se lotevajo investicij, ki jih sprva nihče noče. Imajo čas in denar,« poudarja Grošelj. Ali želijo Rusi graditi plinske elektrarne, ker jim bodo sami zagotavljali vir, kar jim omogoča nadzor nad ceno električne energije? »Ne zgolj zaradi tega,« odgovarja Grošelj. »S plinskimi elektrarnami bodo lahko proizvajali vršno energijo, ki bo s porastom obnovljivih virov v Evropi vedno bolj iskana in zato tudi dražja. V vsakem primeru v naslednji fazi pričakujem njihov vstop na trg električne energije.«
Slovenija v geostrateškem interesu Rusije
Nekdanji slovenski veleposlanik v Beogradu in dober poznavalec Balkana Borut Šuklje za ruski interes po investicijah v Sloveniji vidi dva razloga. Kot uvod v tkanje tesnejših vezi z Rusijo opredeljuje predvsem zavedanje pokojnega predsednika Janeza Drnovška, da mora celotna Evropska unija, ne zgolj Slovenija, vzpostaviti okrepljeno sodelovanje z Rusijo. "Spomnim se odziva takratnega šefa ruskega energetskega omrežja, podpredsednika vlade Čubajsa. To stališče Slovenije je imelo velik ugled v Rusiji." Drug razlog za povečano zanimanje Rusije pa je po Šukljetovem mnenju geostrateški interes, povezan s traso Južnega toka. "Ruski kapital zame nima negativnega prizvoka," pravi Šuklje in pristavlja, da so danes preresni časi, ko bi lahko delali razlike med nemškim, francoskim in ruskim kapitalom. Prej bi se lahko vprašali, ali ta investicijski kapital ustreza državnim ali evropskim strateškim načrtom, pa še to vprašanje je večinoma odveč, meni. Potencialne velike ruske investicije v slovensko gospodarstvo zanj niso problematične.
Slovenija (še) ne bo Črna gora
Lahko Slovenijo v skrajnem primeru čaka usoda Črne gore, ki so jo Rusi skorajda pokupili? Kljub nekaterim geografskim in drugim podobnostim (manjša država, ki ima stik s Sredozemljem, takšne ali drugačne "težave" z institucijami pravne države in korupcijo) se ta scenarij po Šukljetovem prepričanju v Sloveniji ne more ponoviti. A Grošelj opozarja, da bi se morala na povečan prihod kapitala iz drugih držav pripraviti tudi država. "Dober primer je Geoplin, ki bo zelo verjetno prihodnje leto opustil pogodbo o dobavi alžirskega plina, s čimer se bo še bolj vezal na ruski plin. Če se bo Gazprom v prihodnjih letih odločil priviti ceno na dolgoročnih pogodbah, bi lahko Rusi dobili vzvod za pritisk na slovensko polovico lastništva Južnega toka," je dejal Grošelj. "Država pri strateških interesih potrebuje jasno strategijo. Povečano odvisnost od ruskega plina bi veljalo omejiti s kakšnim plinskim terminalom s sodobno tehnologijo," predlaga sogovornik.
Zakaj ima Rusija, s katero je Slovenija lani imela za skoraj 930 milijonov evrov blagovne menjave (tja smo izvozili 543, uvozili pa 387 milijonov evrov) interes, da si z neposrednimi investicijami pridobi močno prisotnost na tleh jugovzhodne Evrope? "Vse strateške poti med Nemčijo in Ankaro vodijo čez to območje. Povrhu tega pa so investicije na tem območju razmeroma poceni," odgovarja Šuklje. Tuji investitorji so se sicer vrsto let izogibali Balkanu, šele v zadnjih letih prihaja do povečanega zanimanja. Kaj je torej predstavljal preobrat? "Zagotovo se je večji interes pojavil po koncu balkanskih vojn in po vzpostavitvi demokratičnega političnega režima v Srbiji. Balkan je postal prva tema evropske diplomacije. Vzporedno se je pojavil tudi povečan gospodarski interes številnih držav," pojasnjuje Šuklje in kot še posebej spretno državo omenja Avstrijo. "Zdaj, v obdobju po koncu enega vala finančne krize, se da ponovno zaslediti nov delni vlagateljski interes. Pojavljajo se napovedi o velikih investicijah, ki naj bi jih na tem območju izpeljala Evropska unija. Gre za prometne povezave med Nemčijo in Turčijo, konkretneje za cestni koridor A10 in železniški koridor E70. To so napovedi, ki so ponovno prilili olja na ogenj povpraševanja po tej regiji," je zaključil Šuklje.
Milijarde na Balkan
Od začetka finančne krize se ruska podjetja, posebno energetski sektor, močno osredotočajo na investicije na Balkan in v Grčijo. Kriza zaradi razvrednotenja lastnine ponuja priložnosti ruskim bogatašem, ki imajo večje vsote likvidnih sredstev. Največ ruskega denarja doslej se je steklo v Srbijo 2,5 milijarde dolarjev. Vlagalo se je v naftni sektor kot tudi v farmacevtsko industrijo. V kratkem naj bi še sklenili dogovor o 800 milijonov dolarjev vrednem posojilu za modernizacijo srbskih železnic. Investicije Rusije v Makedonijo so bile leta 2010 kar dvakrat večje od vlaganj v črnogorsko gospodarstvo, večinoma so pristale v naftnem in plinskem sektorju. Na Hrvaškem (Rusija tukaj za Nemčijo in Italijo predstavlja tretjega največjega trgovinskega partnerja države) bi si radi še pred vstopom v Evropsko unijo zagotovili nove ruske investicije. Slišati je ugibanja, da bi ruska podjetja lahko že v kratkem kupila Petrokemijo, zavarovalnico Croatia osiguranje in Hrvaško poštno banko. Prav tako si v Zagrebu obetajo ruski kapital za gradnjo novih hidroelektrarn, naftovodov in naftnih skladišč.
