Ideje, ki jih je doslej omenjala vlada, po njegovi oceni niso dovolj premišljene, strinja pa se, da so spremembe potrebne. S prelaganjem bremen z obveznega na dopolnilno zavarovanje lahko po novem sistem zdrži le še kakšno leto ali dve. Zaradi zadnjega takšnega prenosa v zavarovalnicah sicer napovedujejo manjše povišanje premij.

Je povišanje premij res neizogibno in upravičeno?

Menim, da je logično. Povečanje soudeležbe zasebnega sektorja pri zavarovanju, ki ga prinaša interventna zakonodaja, je visoko, okoli 10-odstotno. Zato bi bilo to težko umestiti brez povišanja premij.

Poleg tega so dopolnilne zavarovalnice gospodarske družbe, ki delujejo po drugih zakonitostih kot javno socialno zavarovanje, ki naj bi bilo neprofitno. Več kot imajo škodnih zahtevkov in stroškov, več morajo nabrati dohodkov.

So pozivi ministra Gantarja, naj zavarovalnice situacije ne izrabijo za poviševanje dobičkov, po vašem torej naivni?

Minister deluje, kot ljudje pričakujejo. Seveda bi radi, da ta denar ne gre za dobičke. Minister lahko zavarovalnice to prosi, kako bodo ravnale, pa je njihova odločitev. Izjema bi lahko bila kvečjemu Vzajemna, ki je bila ustanovljena z namenom, da deluje neprofitno. Vmes se je ta namen sicer razvodenel.

Zaradi varčevanja zdravstvene blagajne so imele nekaj prihrankov tudi "dopolnilne" zavarovalnice. Poleg tega morajo del prihodkov prispevati v poseben sklad. Ali ne bi bilo tega denarja smiselno vrniti v zdravstvo?

Zakon je jasen - zavarovalnice morajo imeti tako imenovano kapitalsko ustreznost oziroma rezervacije zaradi varnosti zavarovancev. Če bi prišlo do kakšne epidemije ali drugih razmer, ki jih nihče ne pričakuje, mora biti na voljo kritje za vse škodne zahtevke. Del prihodkov pa lahko zavarovalnice delijo tudi delničarjem. Ideje, da bi ta plus vračali v sistem, niso uresničljive. Dokler gre za zasebna zavarovanja, spadajo v kategorijo premoženjskih zavarovanj, ki jo urejajo direktive evropske komisije.

Če bi celotni riziko prenesli na javno zavarovanje, bi strošek za kapitalsko ustreznost res odpadel, a bi šlo v tem primeru za javni izdatek. To pa bi bilo v nasprotju s tem, kar vlada trenutno počne - z zmanjševanjem javnih izdatkov.

Do ideje ukinjanja dopolnilnega zavarovanja ste bili kritični v prejšnjem in sedanjem mandatu. Kako pa gledate na možnost iz koalicijske pogodbe, da bi za obvezno zavarovanje skrbelo več blagajn?

Noben od teh modelov ni povsem izdelan. V Marušičevem času so na primer napovedovali, da bodo pravice malo zmanjšali, nato pa bi vse prenesli v obvezno zavarovanje in uvedli neko novo splošno dajatev iz neto prihodkov ljudi. Ta predlog še vedno ni dorečen, v vladi pa je tudi skupina, ki vidi možnost v konkurenci pri obveznem zavarovanju. V resnici pri tem konkurence ne more biti.

Idejo, naj se ljudje zavarujejo pri tistem, ki ima najnižjo prispevno stopnjo, so pred leti na primer imeli v Nemčiji. Za najcenejše zavarovalnice so se odločali najstarejši zavarovanci, ki pa so pogosteje bolni in so s prehajanjem med zavarovalnicami prenašali tudi svoje rizike. Na koncu so se povečale prispevne stopnje pri vseh zavarovalnicah. Poleg tega so pravice za vse enake in z zakonom predpisane. Zavarovalnice bi lahko tako v obveznem zavarovanju tekmovale le pri stroških svoje službe, ki pa jih je v celotni masi denarja za zdravstvo le od enega odstotka do odstotka in pol. Poleg tega bi imela vsaka zavarovalnica svoje evidence, informacijski sistem, vsaka pa bi morala sklepati tudi pogodbe z izvajalci, kar pomeni povečanje administrativnih stroškov.

Kakšne pa so preostale možnosti?

Država se je s pravili iz javnega zavarovanja vpletala v prosti trg. To nam očita tudi evropska komisija, ki od Slovenije zahteva spremembe, dopolnilno zavarovanje kot tako pa ni problem. Vse evropske države imajo namreč poleg javnega tudi zasebno zavarovanje, možnosti pa so različne.

Kratkoročna rešitev za leto ali dve je lahko povečanje udeležbe dopolnilnega zavarovanja pri kritju storitev. Dolgoročna rešitev pa je lahko nizozemski model. Pri tem se eno zavarovanje, tako kot današnje obvezno zavarovanje, financira s prispevki delodajalcev in delojemalcev. Drugo skupino storitev zajame obvezno zasebno oziroma pogodbeno zavarovanje. Ljudje se morajo vanj vključiti obvezno, a se plačuje iz zasebnih sredstev. Izvajajo ga lahko tudi zasebne zavarovalnice, ki pa jim vlada vsako leto določi izhodišča za premije in maksimalno dovoljeno odstopanje od te cene. Pod določenimi pogoji bi bil lahko to tudi pravi recept za Slovenijo, res pa gre za zelo nov model, ki ga razen Nizozemske za zdaj nima nobena druga država. Tudi njih je sprva napadla evropska komisija, a so jo prepričali, da gre za obvezno zavarovanje. Zato zanj ne velja direktiva o premoženjskih zavarovanjih, na podlagi katere mora dopolnilno zavarovanje spreminjati Slovenija.

Tudi nizozemski sistem pa ima pluse in minuse. Slaba stran je, da bi lahko ob pomanjkanju denarja v zdravstveni službi in prvem zavarovanju sčasoma vse več stroškov tiščali v pogodbeno zavarovanje. Po drugi strani je lahko pogodbeno zavarovanje amortizer, ki bi lahko ob povečevanju stroškov v zdravstvu zagotavljal stabilen sistem. Na ta način bi lahko v nadaljevanju uredili tudi zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Ob tem bi lahko po nemškem in nizozemskem vzoru uporabili tudi zavarovalne bonuse oziroma nižje prispevke za stimuliranje zavarovancev, ki se vključujejo v programe za krepitev zdravja in s tem zmanjšujejo stroške v zdravstvu.

Pa vloga zdravstvene blagajne, ki gre v nos prav vsem ministrom za zdravje?

Žal je ministrstvu za zdravje dosti lepše brkljati po denarju in se vtikati v Zavod za zdravstveno zavarovanje kot pa skrbeti za zdravstveno politiko. Težava je v tem, da država še vedno ni določila strategije in mreže, tudi občine pa še vedno delajo, kar hočejo. Imamo na primer 200 zdravstvenih domov, od katerih jih tretjina ne izpolnjuje pogojev, ki jih od zdravstvenih domov zahteva zakonodaja. V to se ministrstvo nerado vtika, saj se bomo pri določanju mreže Slovenci stepli.

Tudi pri Miklavčičevi različici reforme, pri kateri ste sodelovali, je bilo ukinjanje oziroma spreminjanje nekaterih oddelkov med najbolj vročimi vprašanji. Je po vašem to neizogibna pot?

Vemo, da nekaterih kapacitet v zdravstvu ne potrebujemo takih, kot so danes. V Sloveniji smo ustanavljali oddelke, kjer v treh izmenah delajo 24 ur na dan in 365 dni na leto, a v celem letu opravijo le 250 operacij. V Svetovni zdravstveni organizaciji so toliko operacij zastavili kot minimum za en sam tim zaposlenih v zdravstvu. Lahko si le predstavljate, kaj takšni oddelki pomenijo z vidika stroškov in kakšna je lahko kakovost dela v njih. Kirurg, ki operira le enkrat na teden, nima enake rutine in izkušenj kot pa kirurg, ki opravi po pet operacij na dan.