Do konca januarja so morali namreč vsi lobisti, vpisani v register lobistov pri Komisiji za preprečevanje korupcije, posredovati podatke o lobiranju v preteklem letu, medtem ko morajo lobiranci komisiji o stikih z lobisti poročati sproti.

Po besedah Praprotnika je komisija prejela poročilo od vseh 59 registriranih lobistov, iz njih pa je razvidno, da jih je lani lobiralo 19. Za svoja lobiranja so skupaj prejeli 200.000 evrov, pri čemer po Praprotnikovih besedah posamezni zneski segajo od manj kot tisoč do več deset tisoč evrov. Največ se je lobiralo na področju gospodarskih zadev, področju avdiovizualnih medijev - razlog za slednje je po besedah Praprotnika najverjetneje zakon o medijih - in na področju energetike.

Največ lobiranja v SD in LDS

V letu 2011 so lobisti največ lobirali pri poslanski skupini SD, sledi pa ji poslanska skupina LDS. Na področju izvršilne oblasti je bilo največ lobiranja na ministrstvu za gospodarstvo in na ministrstvu za finance. Pri tem so bili največkrat lobirani funkcionarji, to so ministri in državni sekretarji, pol manj pa javni uslužbenci, kot so na primer direktorji direktoratov, generalni sekretarji ministrstev.

V letu 2011 je komisija prejela tudi 129 poročil lobirancev o lobističnih stikih z lobisti. Na podlagi njihovih poročil in poročil lobistov je komisija ugotovila razhajanja v 16 primerih, ki jih zdaj tudi preverja. Če bo komisija ugotovila nepravilnosti, bo zoper osebe, ki se niso držale zakona, uvedla prekrškovni postopek, je povedal Praprotnik.

Komisija je v letu 2011 uvedla tudi dva nadzorna postopka. Prvi se nanaša na zakon o poroštvu za izgradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, pri njem pa se je po Praprotnikovih besedah izkazalo, da je bil nadzor nad tem, kako se lobisti gibljejo po parlamentu, zelo slab. "Izkazalo se je namreč, da so lobisti napovedali obisk pri enemu poslancu DZ, nato pa so isti dan opravili še obiske pri drugih poslancih. Prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, kako je zakon prišel v parlament. Izkazalo se je tudi, da je predlog zakon do neke mere nastal v Holdingu slovenskih elektrarn, ki je ta zakon tudi potreboval," je dejal Praprotnik.

Drugi nadzorni postopek je stekel v primeru podeljevanja igralniške koncesije za igralnico, ki naj bi stala v občini Šempeter-Vrtojba. Pri tem je po Praprotnikovih besedah komisija ugotovila, da je podjetje, ki je želelo postaviti igralnico, najelo lokalnega podjetnika, ki ni registriran lobist, ki je nato lobiral pri večini občinskih svetnikov, naj občinski svet izda soglasje za igralnico. Občinski svet je omenjeno soglasje tudi izdal, pri tem pa je po Praprotnikovih besedah zanimivo to, da nihče od 12 lobiranih svetnikov ni prijavil stika z lobistom, zaradi česar jim je komisija izrekla opomin.

Praprotnik sicer ocenjuje, da se položaj na področju lobiranja v Sloveniji izboljšuje, so pa "še siva polja". Zakonodaja s tega področja je po njegovi oceni na srednji ravni, zato si bodo v komisiji še prizadevali za njeno izboljšavo. Leto 2011 je bilo sicer prvo leto, za katerega so morali registrirani lobisti komisiji poročati o svojem delu.