Kot pred petsto leti
V Demšarjevi delavnici stojijo "ponki" ali mizarske mize, na stenah so omarice s tisoč in enim dletom, pod stropom visijo gola telesca violin. "Včasih pride kdo v našo delavnico in pravi, da je tako kot pred sto leti. In natanko tako tudi v resnici je. Drugače se sploh ne da delati," se nasmehne Demšar in doda, da se goslarstvo zadnjega pol tisočletja pravzaprav ni dosti spremenilo. "Orodje je enako kot pred petsto leti: dleto, oblič, žaga, pila, vse to so imeli že takrat. Nobenega napredka ni na tem področju, tudi ideje so iste. In verjamem, da bo še naslednjih petsto let tako. Lesa ročno ne moreš drugače obdelovati, na stroj pa nikoli ne bo tako dobro narejeno, saj je preveč spremenljivk," poudarja Demšar.
Tudi les, ki se uporablja za izdelovanje violin, že petsto let ostaja enak. Za celoten instrument se uporablja javor, le za tisti zgornji del, kjer so kobilica in f odprtine, se uporablja smreka. Vmes je bilo seveda več poskusov, da bi izdelovali violine iz kakšnega drugega lesa, vendar so se vsi bolj ali manj izjalovili. Tudi Demšar je eksperimentiral. Naredil je na primer violino iz ebenovine, za katero pravi, da zveni prav odlično. Delali so jih tudi iz jelše, jesena in drugih vrst lesa, a standard ostajata javor in smreka.
Foto: Kristina Župevc
V Demšarjevi delavnici godala izdeluje šest ljudi, vključno z mojstrom Vilimom. Sicer je v Sloveniji po Demšarjevi oceni kakšnih ducat goslarjev. Eno godalo izdeluje od začetka do konca le en goslar. Tako delajo tudi v Demšarjevem ateljeju. "V naši delavnici se ne 'štanca'. Vse poteka individualno, vsak goslar dela svoj instrument, tudi lakira ga. V nasprotnem primeru ni goslar," pravi Demšar. Za izdelavo violine ali viole goslar v povprečju porabi 150 ur, za čelo je potrebnih 400, za kontrabas pa 600 ur dela. "Na stroj lahko morda opraviš pol ure dela, ostalo pa vse 'peš'," pove za predstavo.
V večnem iskanju pravega tona
Vsakemu violinistu, goslarju, pa tudi laiku, ime Stradivari pomeni pojem odlične violine. Vendar je prvima dvema znano, tretjemu pa verjetno ne, da imajo te violine tako imenovani italijanski ton, česar od konca 18. stoletja še nikomur ni uspelo ponoviti. Še vedno ostaja skrivnost.
"Vsi goslarji pravzaprav težimo k temu, da bi imela violina lep italijanski ton. Poskušamo najti prave postopke pri obdelovanju lesa, pravo obliko instrumenta, debelino, ravnotežje," Demšar opisuje, kako vsak išče tisto pravo formulo. "Jaz sem našel številke, ki zame pomenijo ton. Meritve so natančne na stotinko milimetra," pravi. Umetnost je po njegovih besedah v tem, da z uporabo tehničnih elementov (ravnotežje, debelina, izbočenost) narediš izdelek, ki je umetniški. To pa je zelo dolga pot, saj nikoli ne veš, kako bo kakšna malenkostna sprememba vplivala na končni izdelek, tako da včasih "mine tudi 500 violin", preden kaj ugotoviš.
Mojster Vilim Demšar v svoji delavnici (foto: Kristina Župevc)
"Malo moraš biti tudi nor"
"Novih poskusov se loti le malokdo, saj je to zahtevno, dolgotrajno in drago. Moj oče je na primer čez dan opravljal razna popravila, s čimer je zaslužil za preživetje, zvečer pa se je zaprl v delavnico in 'drgnil' violine. Godala je izdeloval 53 let in je vedno slonel na eksperimentu, to pa sem prevzel tudi jaz. Sedaj delam že kakšnih 60 let, naredil sem verjetno že približnp 1000 violin, pa eksperimentov še vedno ni konec. Nikoli ni konec," se zamisli Demšar.
"Verjetno gre tudi za nagnjenost, malo moraš biti tudi nor," še prizna. Sam prične vsak dan ob osmih zjutraj in dela do poznega večera, do desetih. Vmes si vzame malo časa za kosilo in kratek počitek, vse ostalo pa je namenjeno … njegovi prvi violini.
