Kot je v sporočilu za javnost zapisal izvršni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec, je oblast tedaj predlagala nesprejemljive lastninske zakone ali pa po hitrem postopku sprejemala protidelavske zakone, kot je bil na primer zakon o zamrznitvi plač, ki je preprečil uresničevanje poglavij o plačah v takrat sklenjenih kolektivnih pogodbah. "Splošna opozorilna stavka je bila za slovenske razmere velika stavka, ne samo po številu stavkajočih, ampak tudi zato, ker je z njo, poleg nekajurne ustavitve strojev in proizvodnih linij v tovarnah, prišlo do blokad cest in križišč, v nekaterih mestih pa je bila za krajši čas odklopljena tudi električna energija," je spomnil Vrhovec.
Pojasnil je, da je vlada po stavki sporni zakon o zamrznitvi plač odpravila, poslanci v parlamentu pa so na podlagi vladne informacije opravili razpravo o materialnem in socialnem položaju zaposlenih. Povečala se je zajamčena plača, pričela so se pogajanja o splošnih kolektivnih pogodbah za gospodarstvo in negospodarstvo ter panožnih kolektivnih pogodbah. Ob razpravi o proračunu v parlamentu so bila zagotovljena sredstva za sodišča in institucije, ki so se ukvarjala s pravno varnostjo delavcev, je naštel predstavnik ZSSS.
Po besedah predsednika ZSSS Dušana Semoliča je bila prva splošna stavka v samostojni Sloveniji opomin oblastem in delodajalskim organizacijam, da je treba probleme reševati s socialnim dialogom in da morajo sindikati postati enakopraven partner državi in delodajalcem. "Stavka seveda ni ideal sindikatov ampak skrajna oblika delavskega boja, izkušnje iz te stavke pa so omogočile, da so se vprašanja, povezana s delovnopravnim in socialnim položajem delavcev, odtlej praviloma reševala z dialogom," so sklenili v ZSSS.
