Zakaj sta danes na prangerju dva opozicijska poslanca, še ni povsem jasno. Poskuša nekdo preusmeriti pozornost javnosti? Morda pa je to napoved pokončanja "tranzicije, ki še kar traja", kot je peterica liderjev vladajočih strank zapisala na prvo stran koalicijske pogodbe?
Voditi napol podtalno vojno zoper politične nasprotnike je očitno precej lažje kot izvesti to, kar Slovenija potrebuje že dvajset let. Lustracijo. Ne zgolj politično, kajti to bi bilo od večine stare kot tudi od novokomponirane, po osamosvojitvi nastale politične elite preveč pričakovati. Državo so izmenično zavozile že na drugih precej manj izmuzljivih področjih. Gospodarskem, na primer. Toda ali je lustracija sploh še mogoča? Resnega poskusa lustracije doslej ni bilo. Lustracijski predlogi Janeza Janše in Lojzeta Peterleta so bili namenjeni zgolj obračunavanju s političnimi nasprotniki. Takrat celo samo z enim: s strašljivo dolgo senco Milana Kučana.
Vendar bi bila lustracija edino zares delujoče zdravilo zoper politikantska obračunavanja s političnimi nasprotniki. A je zanjo verjetno že prepozno. Ob vprašanju smiselnosti, ker gre za ljudi, ki nosijo že šesti križ, na pravu, zakonu in elementarni poštenosti temelječe lustracije ni več mogoče izvesti. Velike težave bi bile že z določanjem meril, po katerih bi lustracijo izvajali. Koga vse naj zajame? Če bi bilo merilo članstvo v zvezi komunistov, bi šla številka v sto tisoč. Lustracijski meč bi glave odsekal tudi veljakom kalibra Janša pa Gorenak ali Brejc. Naj bodo lustrirani samo funkcionarji zveze komunistov? Do katere ravni? Vsi od blagajnikov osnovnih organizacij do predsednika centralnega komiteja zveze komunistov? A tudi če ostanemo pri recimo srednjih (občinskih) in republiških funkcionarjih, kako z gotovostjo vsakega obdolžiti, da je naredil toliko slabega, da ga je treba nujno lustrirati? Nekateri predlagajo, da bi bilo merilo kršenje človekovih pravic. Nič kaj lahka naloga za pravične lustratorje. Človekove pravice so bile takrat razumljene precej drugače, a tudi z današnjega vidika so se, vsaj tiste, ki nam bistveno določajo kakovost življenja, bolj ali manj sfižile v papirnati izgovor za opravičevanje politik vedno večje neenakosti. Lahko bi objavili imena in lustrirali vse žive pripadnike in sodelavce državne varnosti. To bi bilo najlažje, kajti ožigosani so vnaprej. Vendar tega ne počne nobena normalna država na svetu, čeprav med agenti in sodelavci njihovih služb državne varnosti zagotovo niso bili samo poštenjaki in pokončni ljudje. Kako torej ločiti zrnje od plev?
Tudi če bi se pri nas vsemogočne stranke vendarle dogovorile za merila, ki bi veljala za lustracijo, nimamo več podlage za to, da bi jo lahko izvedli. Arhivi iz obdobja, ki bi zadevali še žive ljudi, so namreč že tolikokrat in tako globoko prečesani in prečiščeni ter v zadnjih letih tudi preurejeni po meri vladajočih šefov, da niso več verodostojni. Že tako nizko verodostojnost še dodatno zmanjšuje dejstvo, da je Janša, ko je prišel na oblast, tudi tokrat med prvimi zamenjal prav direktorja arhiva. Edino, kar nam preostane, je, da se s pomočjo zdrave pameti upremo sežiganju čarovnic. Če ne prej, na naslednjih volitvah.
