Vlada je v soboto razpravljala o rebalansu proračuna, ki predvideva precejšnje reze. Kako bo varčevalo zunanje ministrstvo? Napovedali ste že krčenje diplomatsko-konzularne mreže ...

Zunanje ministrstvo bo seveda delilo usodo ostalih proračunskih porabnikov. Varčevali bomo tam, kjer bodo povsod - materialni stroški, investicije, plače. Kar se tiče zunanjih zadev, pa veliko prostora za varčevanje ni, ker smo majhen proračunski porabnik - za leto 2012 je bil proračun 76 milijonov evrov, z rebalansom pa bo še bistveno nižji.

Bomo pa seveda varčevali tudi morda na račun dejavnosti MZZ. Napovedali smo že, da bomo zmanjšali mrežo DKP, da bi ukinili določena predstavništva znotraj EU. Gre pa za strokovna vprašanja in dobro je treba premisliti, katera lahko ukinemo. O možnostih racionalizacije mreže DKP tako, da ne bi bili prizadeti interesi naše zunanje politike, bomo govorili tudi na prvi seji strateškega sveta za zunanjo politiko.

Kdaj pričakujete priporočila strateškega sveta in na katerih področjih še računate na njihovo strokovno pomoč?

Prav danes ali jutri imam sestanek s predsednikom sveta Andrejem Rahtenom. V času, ko se je svet tako zelo spremenil, ko je prišlo do selitve finančnih in političnih centrov moči, od prve seje sveta pričakujem tudi razpravo o strateških interesih in vitalnih ciljih slovenske zunanje politike.

Ena od prioritet je zame gospodarska diplomacija, ker sem prepričan, da v Sloveniji ne bomo izboljšali življenja, če bomo vse stavili na varčevanje. To je eden od ukrepov, brez gospodarske rasti pa bo nemogoče zdržati na dolgi rok. Gospodarska diplomacija pa lahko odpre ta vrata.

Krizo ima Evropa, druge države pa so lačne gospodarskega sodelovanja, zato je pomembno, da se pozicioniramo tudi izven Evrope. Gospodarsko sodelovanje bi lahko okrepili v Afriki, Aziji. Zelo nenavadno je, da imamo v Afriki veleposlaništvo samo v Egiptu, zdaj ga vzpostavljamo še v Južni Afriki. Mislim, da bi bilo nujno, da bi imeli še nekaj v centralni Afriki. Ta celina je za gospodarsko sodelovanje zelo zanimiva, saj je bogata z naravnimi bogastvi, surovinami, tu poteka nov razvojni ciklus.

Vaš prvi dvostranski obisk bo v ponedeljek v Zagrebu. Hrvaško zunanjo ministrico Vesno Pusić bo verjetno zanimalo, kdaj bo Slovenija ratificirala pristopno pogodbo Hrvaške z EU. Kaj ji boste povedali? So strahovi nekaterih, da bi lahko z ratifikacijo 'nagajali', odveč?

Mislim, da so ti strahovi odveč, razen če bi se zgodilo kaj izrednega, kar bi bistveno poslabšalo vzdušje med državama. Moram reči, da je vzdušje v tem trenutku dobro, prijateljsko. Z ministrico sem se srečal že v Bruslju in moram reči, da bomo očitno nadaljevali prijateljsko politiko, ki sta jo nekako začrtala bivša premiera Pahor in Kosorjeva.

Povedal sem ji tudi, da nova vlada politike ne bo spremenila. Arbitražni sporazum koalicijske stranke sprejemamo kot dejstvo. Naša naloga je, da čim bolje pripravimo vse argumente, natančno pregledamo vse zgodovinske listine in prepričamo arbitražno sodišče, da imamo prav.

Kar se tiče ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe, je očitno, da ne bomo prvi ali med prvimi. Upam, da bomo nekje na sredini, tudi ne bi bilo dobro, da smo zadnji. Je pa res, da niti na vladi niti znotraj koalicije še nismo imeli razprave o tem vprašanju. Na obeh ravneh ga nameravam sprožiti takoj po obisku v Zagrebu.

Nedavno ste omenili, da bi državi lahko morda skupaj podrobneje opredelili predmet spora za arbitražo. Boste v Zagrebu govorili o korakih v tej smeri?

To je eno od vprašanj, o katerih bova govorila, tako da ne bi rad ničesar prejudiciral. Pri arbitražnem sporazumu imamo tudi možnost, da vprašanja, ki jih lahko sami rešimo, rešimo mimo arbitražnega sodišča. V Zagrebu bom tako sprožil vprašanje, kakšne so možnosti, da bi tudi na tak način rešili določena odprta vprašanja glede meje.

Pomembna pa se mi zdijo tudi ostala odprta vprašanja, kot so jedrski odpadki, Ljubljanska banka ... V Zagrebu bomo govorili tudi o usodi mešane komisije za odprta vprašanja, ki je imela v začetku velik zagon, potem pa je zamrla.

Ali načrtujete, kot je bilo zapisano v koalicijski pogodbi, morebitne kadrovske spremembe v strokovni skupini na MZZ, ki pripravlja arbitražo?

Imamo vrhunske odvetnike, projektna skupina odlično dela, ne vidim nobenega razloga za zamenjave. Tudi agentka Slovenije pred arbitražnim sodiščem Simona Drenik je vrhunska in dela odlično. Takih ljudi bi si želeli še več.

Marca boste poleg Hrvaške obiskali tudi ostale sosednje države, najprej Avstrijo. Tam pravkar teče javna razprava o osnutku predloga novele zakona o narodnih skupnostih. Del slovenske manjšine je do predloga zadržan. Kako gleda nanj Ljubljana? Je po vašem mnenju potrebna notifikacija Avstrijske državne pogodbe (ADP) s strani Slovenije?

Včeraj sem se sestal s predstavniki slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Omenjeni zakon vsi podpirajo, a v modificirani obliki, da bi uredil še več pravic manjšine, npr. v šolstvu. Ni negativnega vzdušja do zakona, ga pa ne razumejo kot nekaj, kar bo rešilo vso problematiko. Želijo si, da bi Dunaj upošteval pripombe, ki bodo prišle iz javne razprave.

Ne pričakujem, da bi se zaradi zakona odnosi ali vzdušje poslabšalo. Tudi s tem sporočilom bom šel k avstrijskemu kolegu: naj transparentno, korektno vodijo proceduro, skušajo upoštevati čim več pripomb narodne skupnosti in iz širše javne razprave. Zelo slabo bi bilo, če bi se vzdušje pokvarilo, da bi naredili kak korak nazaj.

Glede ADP pa bomo vedno skušali zagotavljati to, da je Slovenija njena pravna naslednica. Formalnih postopkov za notifikacijo ne bomo sprožali, pričakujemo pa, da morajo biti vse rešitve, ki jih prinašajo ustavni zakon, zakon o narodni skupnosti, v duhu 7. člena ADP.

Z italijanskim kolegom sta se že pogovarjala konec minulega tedna v Koebenhavnu. Pričakujete od srečanja v Rimu konkretnejše dogovore o financiranju manjšine?

S kolegom Terzijem sva imela zelo prijateljski pogovor, tema pogovorov v Rimu pa bo tudi financiranje manjšine. Razumeti je treba, da je kriza naredila svoje, ne sme pa vplivati na to, da zaradi finančnih sredstev slovenska narodna skupnost ne bi mogla uresničevati svojih pravic. Upam, da se bodo te stvari rešile, razumem pa tudi, da je Italija v zelo hudi finančni krizi.

Imamo še nekaj drugih odprtih vprašanj, kot so plinski terminali, umetnine, in v Rimu bom povedal, da si želimo njihove rešitve. Junija bomo pripravili tudi sestanek koordinacije ministrov in pričakujem, da bodo pristojni ministri takrat natančneje obravnavali ta vprašanja.

Tako Italija kot Avstrija sta pomembni gospodarski partnerici Slovenije. Z Italijo poteka tudi zelo dobro sodelovanje na obrambnem področju - skupaj smo na Kosovu, v Afganistanu. Skupne imamo tudi interese glede stabilnosti Sredozemlja, zaščite Jadranskega morja.

V skupnem interesu je tudi stabilnost Zahodnega Balkana. Vsi si prizadevamo, da bi imele države tega območja evroatlantsko perspektivo. Zelo pa me skrbi, da Makedonija od vrha Nata v Bukarešti stopica v tem procesu zaradi vprašanja imena. To, da ima BiH vlado, je korak naprej, vendar pa bo treba ojačati nadaljnje procese njene demokratizacije.

Nasilje v Siriji se stopnjuje, predsednik Bašar al Asad pa ni pripravljen oditi. Bi bila Slovenija pripravljena podpreti podobno posredovanje mednarodne skupnosti za zaščito civilistov kot pri Libiji?

V EU so velika pričakovanja glede posebnega odposlanca za Sirijo Kofija Annana. Zaenkrat njegovi pogovori še niso dali zaželenih rezultatov, vendar menim, da je diplomacija še vedno prava pot in je boljša kot vojaško posredovanje. Ocena vseh zunanjih ministrov EU je bila, da bi vojaško posredovanje v tem trenutku pomenilo še večjo katastrofo in kaos. Tako menim tudi sam.

Razmere so težke tudi v Afganistanu. Mednarodne sile izgubljajo podporo prebivalstva in slovensko vlado čaka odločitev o tem, do kdaj tam obdržati vojake. Je vlada stališče že oblikovala?

Zgodba o Afganistanu nas uči, da lahko vojaško posredovanje zadeve reši samo trenutno. V začetku je prineslo mnogo pozitivnega, problem pa je nastal, ker ni prišlo do druge faze, do demokratizacije, oživitve gospodarstva, vzpostavitve civilnih institucij. To doktrino je torej treba premisliti, tudi v okviru Nata.

To bo osrednje vprašanje majskega vrha Nata v Chicagu. Do takrat mora Slovenija pripraviti stališče in ga že pripravlja. Ne bi pa še želel razkriti, v katero smer, saj so to stališča, ki jih morajo obravnavati vlada, pristojna parlamentarna odbora in še kdo. Bomo pa v bistvu ravnali tako kot večina članic zavezništva. Povsem jasno je, da se bodo sile umikale in gre samo za vprašanje dinamike. Tudi kar se Slovenije tiče, gre za to. Bojim pa se, da bi po umiku sil Nata v tej državi prišlo do krvave državljanske vojne, kot jo vidimo npr. v Iraku.

Nekateri pričakujejo, da bo slovenska diplomacija s prihodom nove vlade vsaj v nekaterih stališčih morda bližje ZDA, kot je bila v času prejšnjega ministra. Imajo prav?

Mislim, da so takšna gledanja stvar preteklosti. Naš interes je, da imamo dobre odnose z vsemi strateškimi partnerji. Z ZDA, Rusijo, Kitajsko, državami BRIC. Kot sem rekel, se finančni centri selijo in s tem politična moč, nenazadnje pa tudi vojaška moč. Truditi se moramo, da imamo z vsemi dobre odnose, da je čim več gospodarskega sodelovanja, zaupanja.

Kako pri oblikovanju zunanje politike sodelujete s premierom Janezom Janšo?

Moram reči, da se v to ne vmešava. Tudi glede sankcij zoper Belorusijo sem suvereno sprejemal odločitve. Seveda sem mu poročal, glede na to, da je bilo okoli tega vprašanja veliko hrupa. Mislim, da se bo predsednik vlade bolj ukvarjal s vprašanji finančne stabilizacije, stabilnosti evra, zlatega pravila. Pričakujem, da bova v okviru pristojnosti sodelovala tako, kot je treba. Imam pa občutek, da mi zaupa.

Kakšno pa je sodelovanje s predsednikom države Danilom Türkom?

Tudi pri njem sem že bil in mu predstavil ožjo ekipo. Pričakujem, da bo sodelovanje v korist slovenske zunanje politike. Ne nameravam se prerivati o tem, kdo je njen nosilec. Mi trije smo v bistvu izvajalci, saj vemo, da je državni zbor tisti, ki določa zunanjo politiko, mi pa moramo vsak odigrati čim bolj pozitivno vlogo.

Zelo mi je všeč, da daje predsednik Türk poseben poudarek sosednjim državam, zelo pomembno je bilo npr. skupno srečanje s predsednikoma Italije in Hrvaške ... Menim, da moramo delati skupaj. Ta trikotnik mora delovati harmonizirano. Kar se mene tiče, ne bo težav, ne pričakujem jih pa niti s strani predsednika vlade niti republike.