Seznam 34 višjih sekretarjev, kolikor jih je skupaj z imenovanjem Vivodove trenutno v državni upravi, ter način, kako so nekateri od njih prišli do omenjenega naziva, pa kažeta, da pri marsikaterem napredovanju ni šlo za vrhunsko delo in za nadpovprečno obremenitev, temveč za nagrado za lojalnost oziroma za minule (politične) zasluge.

Utemeljitev, zakaj prav Vlasta Vivod zasluži naziv višje sekretarke (in povečanje plače s 3246 na 3721 evrov bruto) je bila skopa. Prebrali smo lahko le, da ministru za zunanje zadeve pomaga pri vodenju kabineta in opravlja druge najzahtevnejše naloge, pa da je v dosedanji dolgoletni karieri v državni upravi službovala na ministrstvu za obrambo, kjer je nazadnje vodila službo za protokol. Po imenovanju Pahorjeve vlade je postala vodja kabineta ministra za okolje in prostor, po Erjavčevi razrešitvi s tega ministrskega mesta pa se je preselila na mesto državne sekretarke v Pahorjevem kabinetu, kjer je bila zadolžena za medgeneracijsko sodelovanje. Kot smo že poročali, je Pahor v njeno zaposlitev v svojem kabinetu privolil prav na zahtevo Erjavca, ki je premierju zagotovil, da v tem primeru po odhodu iz vlade ne bo delal večjih težav. Po odhodu DeSUS iz koalicije se je Vivodova vrnila na okoljsko ministrstvo, Karlu Erjavcu pa je ostala zvesta tudi po imenovanju Janševe vlade in se z njim preselila na zunanje ministrstvo. Kaj več o sedanji obremenitvi in delu Vivodove ter o njenih delovnih dosežkih pa v obrazložitvi napredovanja ni navedeno.

Z imenovanji višjih sekretarjev je druga Janševa vlada pohitela bolj kot prva, v kateri je najvišji uradniški naziv najprej dobil takratni šef policije Jože Romšek (poleti 2005). Je pa prva Janševa vlada po informacijah generalnega sekretariata vlade kar štiri od 29 višjih sekretarjev imenovala že po Pahorjevi zmagi na volitvah 21. septembra 2008. To so bili Suzana Čurin Radović in Tanja Antonija Orel Šturm z ministrstva za kulturo, Mojca Centa Debeljak, takratna v.d. generalne direktorice Dursa, in Matjaž Šinkovec z MZZ.

Navedli bogate izkušnje, zanemarili uničevanje Sove

Imenovanje Šinkovca v diplomatski naziv prve stopnje so na vladi utemeljili z njegovimi več kot 30 let trajajočimi delovnimi izkušnjami na področju mednarodnih odnosov v okviru vladnih organov, nevladnih organizacij, parlamenta in diplomacije, torej z "zavidljivimi mednarodnimi izkušnjami in bogato diplomatsko kariero". Ob tem pa zanemarili, da je Slovenska obveščevalna agencija v času Šinkovčevega vodenja (od oktobra 2006 do konca avgusta 2007) zašla v najhujšo krizo v svoji zgodovini. Takratna vlada Janeza Janše je ustanovila posebno delovno skupino z nalogo pregledati poslovanje Sove, kar je vodilo do kaotičnih razmer. V javnost so začele uhajati tajne informacije, med drugim ta, da je Sova leta 2004 posnela telefonske pogovore med Ivom Sanaderjem in Janezom Janšo o incidentih na južni meji. Prav tako se je izkazalo, da je imela Sova skupaj z nemško tajno službo BND v Ljubljani tajni prisluškovalni center za območje Balkana. Po razrešitvi Šinkovca z mesta šefa Sove je bil ta najprej nagrajen z mestom državnega sekretarja v Janševem kabinetu, nato pa se je vrnil na MZZ, kjer je bil zaposlen pred odhodom na čelo Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Kljub nagraditvi z najvišjim nazivom v državni upravi pa predsednik republike Danilo Türk ni podpisal njegovega imenovanja za veleposlanika v Washingtonu, kamor ga je Janševa vlada imenovala že po volitvah 2008. Razlog: sporno napredovanje uslužbenke Sove Barbare Žvokelj, ki ga je omogočil Šinkovec, so vzeli pod drobnogled različni organi, med drugim tudi inšpektorat na tedaj Virantovem ministrstvu.

Nekaj tednov pred volitvami leta 2008 je v višjega sekretarja napredoval tudi takratni generalni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo Jože Sečnik, ki je javnosti znan predvsem po svojem vodenju vojaške obveščevalne službe (OVS). Sečnik je bil sicer na OVS zaposlen, še preden je prevzel njegovo vodenje, a na nepomembnem mestu referenta (pred tem je bil nekaj časa honorarni vzgojitelj v Zavodu svetega Stanislava). V času Sečnikovega vodenja OVS se je zgodila afera Zavrč, ko je hrvaška policija zajela kombi s slovenskima obveščevalcema in vso izvidniško opremo, na obrambnem ministrstvu pa se zaradi tega najprej sploh niso vznemirjali. Dodaten sloves si je Sečnik pridobil s pismom takratnemu predsedniku parlamenta Janezu Podobniku, v katerem ga je obvestil o obstoju tajnega varnostnega sporazuma med Slovenijo in Izraelom. Sečnikovo "odkritje" je bilo podlaga za predlog SDS za ustavno obtožbo proti predsedniku takratne vlade Janezu Drnovšku. Po razrešitvi s čela Sove je postal Sečnik šef logistike na obrambnem ministrstvu, leta 2006 pa ga je kot generalnega sekretarja ministrstva za kmetijstvo zaposlila takratna kmetijska ministrica Marija Lukačič, od zadnjih lokalnih volitev dalje je direktor občinske uprave Logatec, delovno mesto v državni upravi pa ga čaka.

Za Tomaža Rozmana bi vladna utemeljitev o veliki obremenitvi višjih sekretarjev vsekakor veljala, saj je bil več let dvojni funkcionar. Po pooblastilu ministra za šolstvo in šport je od februarja 2006 pa vse do januarja 2009 vodil inšpektorat za šolstvo in šport, decembra 2006 pa ga je vlada imenovala za generalnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo in šport. Po prepričanju stroke pa takšno dvojno funkcionarstvo za delovanje inšpektorata ni bilo dobro. Prav tako so tudi menili, da bi morala glavnega inšpektorja čim prej imenovati vlada, ne pa da deluje po pooblastilu ministra. A je vlada Rozmana za glavnega inšpektorja imenovala šele 15. septembra 2008 (funkcijo pa je nastopil s 1. januarjem 2009), s položaja generalnega sekretarja pa ga je na podlagi odstopne izjave konec leta 2008 razrešila šele Pahorjeva vlada.

O Tomažu Rozmanu smo v Dnevniku večkrat pisali, med drugim v zvezi z dogajanji na OŠ Zalog. Svet te šole je leta 2006 izglasoval razrešitev tedanjega ravnatelja Sreča Burkeljca, ki je bil ovaden tudi zaradi nasilništva zoper enega od učencev, vendar pa minister Zver k njegovi razrešitvi ni dal soglasja. Je pa Rozman na tej šoli leta 2003 opravil inšpekcijski nadzor, slabo leto kasneje pa mu je šola prek dveh svetovalnih podjetij za osem ur predavanj plačala 800.000 tedanjih tolarjev honorarja. S primerom se je ukvarjala tudi Kosova protikorupcijska komisija, ki pa nepravilnosti ni ugotovila.

Višja sekretarka, ki naj bi veliko fotokopirala

"Javna uslužbenka je samostojna, zanesljiva in ustvarjalna pri svojem delu, ima odgovoren, vesten in pošten odnos do dela, odprtost za nove pristope in metode dela in sposobnost samoizobraževanja," je kvalitete Ede Okretič Salmič v predlogu za njeno imenovanje v naziv višje sekretarke naštel takratni minister za visoko šolstvo Jure Zupan. Ob tem spomnimo, da je Okretič-Salmičeva kot poslanka (tedaj še DeSUS) leta 2000 skupaj s takratno poslanko SNS Polonco Dobrajc omogočila, da je Andrej Bajuk dobil potrebnih 46 glasov in postal predsednik vlade. Vendar se z Zupanovo oceno kvalitet Okretič-Salmičeve vsi ministri niso strinjali. Visokošolski minister je namreč po naših informacijah napredovanje Okretič-Salmičeve predlagal večkrat, nasprotoval pa mu je takratni minister za javno upravo Gregor Virant. Ta je ocenjeval, da nekdanja poslanka DeSUS ne ustreza vrhunskim kriterijem, ki jih mora izpolnjevati kandidat za najvišji naziv v državni upravi. A je bil Virant v začetku leta 2007 v vladi preglasovan in Okretič-Salmičeva je le postala višja sekretarka. "Nihče nam ni znal povedati, kaj so njene zadolžitve na ministrstvu, je pa v času Pahorjeve vlade kopirala zelo veliko dokumentov, želela je imeti dostop do vseh, tudi zaupnih gradiv in si nenehno prizadevala za najrazličnejše ugodnosti," so nam delo Okretič-Salmičeve komentirali nekateri njeni sodelavci v času ministrovanja Gregorja Golobiča.

Pahorjeva vlada je bila z nazivi višji sekretar manj radodarna kot pred njim Janševa vlada - v treh letih in pol je v najvišji uradniški naziv povišala 12 državnih uslužbencev. Med njimi na primer šefa Sove Andreja Rupnika, katerega delo pa se Pahorju leto dni kasneje očitno ni zdelo več tako dobro in je predlagal njegovo razrešitev. Nekateri ministri Pahorjeve vlade pa kot pomembno razliko med imenovanji višjih sekretarjev v času Janševe in nato Pahorjeve vlade poudarjajo, da je Janša praviloma nagrajeval svoje kadre, Pahor pa kadre, ki so bili blizu desni politični opciji. Kot primer takšnega napredovanja navajajo povišanje direktorja vladne službe za zakonodajo Janeza Pogorelca pa tudi naslednice Simone Dimic pri vodenju premierjevega kabineta Jadranke Gustinčič.