Načrtovanih sprememb zakona o delovnih razmerjih ne želite podrobneje pojasnjevati v javnosti, dokler z njimi najprej ne seznanite socialnih partnerjev. Kakšen pa je cilj spreminjanja zakona?

Na eni strani želimo opogumiti delodajalce k zaposlovanju, torej doseči večjo prožnost na trgu delovne sile, po drugi strani pa ohraniti ali celo nadgraditi pravno varnost zaposlitve tistih, ki so v delovnem razmerju. S tem želimo narediti delovno razmerje za nedoločen čas bolj atraktivno, druge alternativne oblike, iz katerih izhaja vrsta možnih obvodov zlasti za delodajalce, pa manj atraktivne. Umetnost je najti sredinsko mejo, ki bo sledila obema ciljema.

Hkrati pa je zelo pomembno, da z zakonodajo ne dajemo potuhe delavcem z varnimi zaposlitvami - da ne bi tega izkoriščali za nedelo ali slabše delo.

Pravijo, da imate pri socialnem sporazumevanju boljšo taktiko, kot jo je imela prejšnja vlada.

V mandatu 2004 do 2008 smo se marsikaj naučili o socialnem dogovarjanju, osebno sem s socialnimi partnerji usklajeval več stvari, med drugim zakon o trgovini, ki je opredeljeval nedeljsko delo trgovin, in zakon o delitvi dobička zaposlenim. Pri obeh zakonih smo na koncu izpogajali drugačne rešitve, kot so bile izhodiščne zahteve sindikatov, in smo bili uspešni. Nekaj smo se že naučili in od tod ta taktika.

Kakšne ukrepe načrtujete za zmanjšanje brezposelnosti?

Brezposelnost je posledica razmer v gospodarstvu. To ni dogodek, ki se zgodi sam po sebi. Če je gospodarska kriza, če je nižja gospodarska aktivnost, pride do brezposelnosti, njena posledica pa so socialne stiske.

Zato bodo šli tudi naši ukrepi, ki smo jih zapisali že v koalicijsko pogodbo, v smeri večje gospodarske aktivnosti, z razbremenitvijo gospodarstva - tako administrativno kot davčno, spodbujanjem zlasti zasebnih investicij skozi investicijske davčne olajšave, temu pa bomo prilagodili tudi ukrepe aktivne politike zaposlovanja. Prednost bodo imeli tisti instrumenti, ki pomagajo aktivnim, da na trgu dela najdejo novo delovno mesto zase. Za vse tiste, ki težje najdejo redne oblike dela, pa bomo nadgradili programe javnih del in tudi socialno podjetništvo.

Bodo temu sledile tudi napovedane spremembe zavoda za zaposlovanje?

Ne bo šlo za drastične organizacijske ukrepe, ker bi potem to institucijo znova spravili v krč. Z vodstvom zavoda sem se že pogovoril in ugotovil nekatere, po moji oceni ključne hibe. Ena teh je, da mine preveč časa od trenutka, ko se nekdo prijavi kot brezposelna oseba, do prvih resnih obravnav. Minejo tudi meseci, ko se z njim nihče ne ukvarja, medtem pa dobiva določene transferje od države.

Najbolj potreben ukrep je, da se ta čas skrajša oz. da se posredovalci dela veliko bolj aktivno, ažurno in učinkovito lotijo obravnave brezposelnih. Da so tudi nemilostni, kadar ugotovijo, da ne gre za iskalca zaposlitve, ampak le išče določene bonitete s strani države.

Naš cilj je, da tisti, ki so na zavodu prijavljeni kot brezposelni, začnejo čim prej, najkasneje v roku dveh mesecev, delati, če le je delovno mesto zanje. To je najbolj ključno področje ukrepanja, kar sem vodstvu zavoda jasno povedal. Od njih pričakujem, da se bodo te naloge bolj učinkovito lotili.

Ali so vsi delavci na zavodu dovolj usposobljeni za posredovanje dela in ali se vsi dovolj potrudijo? Iskalci potem tudi sami ne vidijo nobenega izhoda.

Točno to moramo odpraviti. Možnih je več načinov - tako z neposrednim stikom kot po elektronski poti. Pričakujemo, da bo v okviru uradov za delo mogoče dostopati do vseh oblik zbiranja informacij, pa tudi, da bodo tega naučili iskalce zaposlitve.

Sicer pa menim, da je do glavnega priliva brezposelnih že prišlo. Od leta 2008 do 2011 se je število brezposelnih povečalo za približno dvakrat. V nadaljnjih letih priliv ne bo tako velik kot doslej. Vsaj upamo, da ne. To pomeni, da bo nenazadnje tudi nekaj več časa za ukvarjanje z novimi iskalci zaposlitve kot do zdaj. Zaposlene bo tudi treba razbremeniti papirologije, saj morajo zdaj za vsakega iskalca pripraviti številna poročila. Vprašanje je, do katere mere je to še smiselno početi.

Neposredni svetovalci pa naj bi se več ukvarjali z iskanjem priložnosti za posameznega brezposelnega - seveda skupaj z njim. In da jasno zaznajo, če iskalec prihaja na pogovore le formalno in v resnici ni zainteresiran za zaposlitev. Tukaj moramo biti jasni, da so lahko v evidenci brezposelnih le aktivni iskalci zaposlitve.

Pričakujemo, da bo vsak brezposelni, ki bo prišel na zavod, opravil prve informativne pogovore v sorazmerno kratkem času - ta čas se bo meril v dnevih. Na teh pogovorih bo povedal, kaj je, kaj je bil in kaj lahko je. Marsikdo je nekaj delal v službi doslej, za nekaj se je izobrazil, nekaj je delal kot hobi, nekaj zna ali želi delati. Takrat se lahko pri posredovalcu dela že prižge prva iskrica, kam bi iskalca dela lahko usmeril.

Sam izhajam - nenazadnje kot skrbnik ogromnih milijonov, ki gredo v te namene - iz tega: ali ni bolje temu človeku takoj omogočiti zaposlitev, kot pa da prejema pasivne oblike pomoči? Ali ne bi bilo bolje spodbuditi delodajalca, da ga zaposli, spodbuditi delavca, tudi z finančnimi sredstvi, kot pa da se mu daje denar, da je brezposeln?

Kako se boste lotili problematike dela na črno?

Za delo na črno je več vzrokov in z njim se bomo spoprijeli na več načinov. Najprej s tem, da bomo omogočili več in boljša delovna mesta, kajti le to pripelje do legalnih oblik zaposlovanja.

Drugi sklop je razbremenitev podjetij tako v administrativnem kot davčnem smislu. Če so podjetja razbremenjena, se bodo lažje odločala za legalne oblike dela.

Tretji sklop pa je poostreni nadzor. Zdaj celo razmišljamo o prevzemu dela zaposlenih s carinske uprave, ki sredi prihodnjega leta ne bo več imela določenih funkcij. Tudi tu imamo možnost za okrepitev inšpekcijskih služb in preprečevanje dela na črno.

Bomo tako pridobili dve milijardi evrov, kolikor po nekaterih ocenah obsega delo na črno?

Gre za ocene, ki jih ne bom komentiral. Komentirajo naj jih tisti, ki jih dajejo. Vendar pa smo v dobršni meri za delo na črno krivi tudi potrošniki, ki smo tudi generatorji dela na črno. Dokler bomo sprejeli storitev ali kar koli brez računa in pri tem mislili, da smo s tem na boljšem za razliko v davku, tako dolgo ne bomo izkoreninili dela na črno. Govorimo o kulturi. Če je ta divja, je takšna tudi njena posledica, ki jo potem čutimo vsi, ker ni denarja za servisiranje javnih storitev.

V čem bodo spremembe pokojninskega sistema, ki naj bi jih sprejeli do konca leta 2013, drugačne od lani zavrnjene pokojninske reforme?

Cilj sprememb je doseči daljšo delovno aktivnost, pri tem pa menim, da bo treba dejansko upokojitveno starost približati 40 letom pokojninske dobe za moške in 38 letom za ženske. Velik problem je tudi predčasno upokojevanje. Nadalje je treba očistiti pokojninsko blagajno izdatkov, ki nimajo povezave z zavarovanjem.

Zakaj uvedba socialne kapice, s čimer so v sindikatih že izrazili nestrinjanje?

Osebno menim, da je to dober ukrep za razbremenitev produktivne delovne sile v državi. Je pa to ukrep na drugih področjih, ki ga bodo morali predlagati drugi. Razumem pa tudi pomisleke proti, sploh v teh časih.

Kaj natančneje bo pomenila uvedba osebnega informativnega izračuna?

To v tej fazi še ne pomeni spremembe načel našega pokojninskega sistema, da bi torej prešli s sistema, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, v nekakšen kapitalski način. Gotovo pa v teh informativnih izračunih vidimo transparentnost sistema, kajti če mi vemo, koliko smo vplačali, je to za nas dobro. To je tudi lahko spodbuda za vplačevanje, ker če nekdo vidi, koliko se mu nabira na računu, ga to spodbuja k varčevanju. Zdaj pa nihče ne ve, koliko je vplačal v ta fond.

Gre torej za to, da bo posameznik vedel, kakšna je valorizirana vrednost sredstev, zbranih na njegovem računu?

Točno.

Ministrstvo se ne bo vključevalo v kampanjo pred referendumom o družinskem zakoniku. Kaj pa čaka ministrstvo v primeru potrditve zakonika in kaj v primeru nepotrditve?

V primeru potrditve bomo pripravili vse podzakonske akte, ki jih predvideva zakonik, če pa ne bo potrjen, leto dni ne bomo posegali v problematiko, ker zaradi določb zakonodaje tudi ne smemo.

In v tem letu dni pripravljali novo besedilo?

Ne vem še. Zaenkrat ne bi komentiral.

Večkrat ste že povedali, da je bila socialna reforma dobro pripravljena, da pa šepa po izvedbeni plati.

Strinjam se z načeli nove zakonodaje, po kateri bi preprečili kopičenje socialnih transferjev in naredili sistem pregleden, za prosilce je vzpostavljena enotna vstopna točka in obdelava vseh podatkov je centralizirana. To se mi zdijo dobre stvari, ker uvajajo večjo preglednost in večjo pravičnost. Preprečujejo, da bi nekdo dobil prejemek tako od občine kot od države.

Upoštevajo pa tudi nepremičnine. Po novi socialni zakonodaji namreč ni več reven tisti, ki nima prihodkov, temveč tisti, ki poleg tega nima niti nepremičnin, premičnin oziroma denarnih sredstev na bančnih računih.

In na izvedbeni ravni?

Na izvedbeni ravni pa to sloni na informacijskem sistemu, ki je zelo kompleksen, ki združuje ogromno baz podatkov, določene baze podatkov pa niso kompatibilne. Delavci na centrih za socialno delo imajo zato veliko dela, da to vnašajo, preverjajo in glede na številne vloge je sistem lahko obremenjen tudi s 400 delavci hkrati. Zato seveda tudi počasneje deluje, kar je bilo pričakovati, vendar pa ne v takem obsegu. Zdaj se stvari po podatkih, ki jih imam, normalizirajo, vse več odločb je izdanih, pričakujemo pa druge probleme.

Problemi bodo tam, kjer določeni ne bodo več upravičeni do prejemka, ker bodo presegali cenzus ali bodo imeli preveč premoženja.

Nenazadnje pa se mi postavlja retorično vprašanje: ali ni treba tudi v socialni zakonodaji narediti razlike med tistim, ki si socialno varnost zagotavlja z delom, in tistim, ki visi na socialnih transferjih? Mora biti razlika. Skupni seštevek socialnih transferjev ne more biti večji od zaslužka nekoga s polnim delovnim časom z minimalno plačo.