Pa vendar, prav debata o legitimnosti, ki smo ji bili priče v preteklih dneh, mu jo daje. Recimo to, da je gospod Janković, ko je očital kolegu Janši nelegitimnost zaradi obtoženosti, očitno pozabil, da bi zavoljo aferice s sinovo maturo lahko tudi njega kdo prepoznal kot ne docela verodostojnega poveljnika šolskemu ministrstvu, kakopak pa tudi, de je Janša tožilstvo nemudoma spravil pod okrilje policije. Ustanove, ki je v aferi Patria z avstrijsko preiskavo tvorno neposodelovala na račun založenih depeš.

Ne, klošar ima legitimnost zahtevati približanje avstrijskim standardom. Sploh je pa legitimnost stvar okusa. Kot prekršek pri rokometu. Vprašanje tolerance do ljubljenega vodje. Vere v religiozne dogme, ki ti jih On trosi in ki za razliko od nebes in pekla nosijo malenkost bolj laične nazive, kot so svobodni trg, neoliberalnost, socialna država, obuditev gospodarstva in podobne vrste odrešitve. Kajti za to, da bi bil kar koli drugega kot vernik, bi moral biti makroekonomist, ki mu je jasno, kako oživiti tako nesamozadosten trg, kot je Slovenija. Vendar pa to nismo (pa tudi med makrostrokovnjaki že nekaj časa potekajo divje razprave). Tako kot ne tečemo vsi 10.40 na 100 metrov. Zato zgolj še moraliziramo po najboljših močeh. To pa potencira strah, ki ga vodje širijo. Kajti več ko je strahu, večje face so. No, od nekdaj je med Slovenci v igri enostavna poteza. Reče si ji spizdit.

Poznam ta vzgib. Nemalokrat sem pomislil na to opcijo. In strujanje te ideje sem ves čas zaznaval tudi v okolici. Dežela, v kateri živim, se mi zdi za bivanje v kriznih časih pretirano brez humorja. V primerjavi z mnogo drugimi večjimi državami je Slovenija podobna manjši firmi, v kateri so prostori direkcije, iz katere se širi nevrotičnost, oddaljeni vsega par sob od tebe. V veliki firmi so par nadstropij stran, zato se nevroze ne prenašajo tako neposredno nate. A ideja o pobegu je do sedaj vendarle bivala zgolj na ravni trošenja besed v stilu prostočasnega sanjarjenja o zadetku na lotu.

Zato me je v minulih dneh presenetila poteza kolega, meni osebno ugodnega osebka, ko je malodane čez noč spokal in se pridružil povečanemu številu migrantov tja dol. V Avstralijo. S soprogo. Prekinil je z vsem. Nisem še doživel, da bi se za tako radikalen korak odločil domicilen vrstnik z relativno etablirano pozicijo. Lik, ki je dejansko imel vse, kar kot imperativ ponujajo vsi trenutni rešitelji. A očitno ne gre za to. Slovenija je nevrotična in neenostavna.

Živelj si ne privošči iracionalnosti. Ne sprosti se niti na zabavah. Človek si pa želi enostavnosti. Tudi topleje je tam doli. Na njihovem teritoriju ni bilo druge svetovne vojne in morda ne bo tudi tretje. Pa velika mad max prostranstva imajo. Možnost najdbe zlata. Novega začetka. Ovce. Ocean. Surfing. Predvsem pa se zdi življenje manj spolitizirano in bolj enostavno. V soboto me je sicer gelibtersko simpatični serviser radiatorja, potem ko je ugotovil, da mu delujem "svobodni umetnik", mimogrede še vprašal, kaj menim o tem, da je postal mandatar Janša. Tip, ki mu laufa. Minuli vikend, ko je stisnil mraz, je bržkone zaslužil plačo. Pretežno neobdavčeno, se tudi zdi. Mogoče se v Avstraliji to res ne more zgoditi. Ali pač, samo da potrebuješ novih 10 let, da vse skupaj dodobra spoznaš in ugotoviš, da je podobno.