Dušan Mramor, minister za finance v vladi Toneta Ropa (2002-2004), pravi, da je zaradi sodelovanja v raznih strokovnih svetih državnih institucij in pri pripravi zakonov sicer vedel, "kako z vsebinskega vidika funkcionira država", ni pa bil seznanjen s proceduro. "Spominjam se, da smo morali v treh mesecih zaradi uskladitve z evropsko zakonodajo sprejeti ogromno zakonov. Jaz pa sem šele na koncu izvedel, da morajo ti zakoni iti tudi skozi koalicijsko usklajevanje. To je bil moj stik z realnostjo," pravi Mramor.

To, da je bil nestrankarski minister, je imelo po njegovi oceni tako dobre kot tudi slabe strani. "Prednost je bila, da sem imel veliko podporo kolegov iz stroke in da sem imel možnost vrnitve na fakulteto, medtem ko je bila pomanjkljivost ta, da nisem imel stika s političnim odločanjem, zaradi česar je bilo nekatere stvari težje izpeljati," ugotavlja Mramor.

Naučil se je brati diagonalno

Odhajajočega ministra za delo Ivana Svetlika je najbolj razočaralo spoznanje, da "povsem nedvoumni podatki v političnih debatah, v parlamentu in med strankami ter tudi v medijih pogosto nimajo nobene teže, ampak štejejo le interesi". Prilagoditi se je moral tudi dejstvu, da se v nasprotju s profesorskim in raziskovalnim delom na fakulteti, kjer se postavljajo različna vprašanja in iščejo različne poti, pri ministrskem delu pričakuje "le en odgovor". Delo ministra prinaša po njegovih besedah tudi večje delovne obremenitve in večjo izpostavljenost javnosti.

Janezu Drobniču, ministru za delo v zadnji vladi Janeza Janše (2004-2008), je ostalo v spominu, da je bil že takoj "zasut" z velikim številom zadev. "Isti dan, ko je bilo imenovanje za ministra, je bila tudi primopredaja, ki naj bi se izvršila s podpisom, da sem seznanjen z vsem, kar je pomembno. To, kar je delalo 330 ljudi in še mnogo drugih štiri leta, naj bi opravili v dveh urah; ob tem ko so novinarji z beležnicami, mikrofoni in kamerami silili v sobo. Sledil je podpis nujnih zadev - približno 15 centimetrov debel kup papirjev," se spominja Drobnič in dodaja, da se je bil kot minister zaradi pomanjkanja časa prisiljen naučiti brati diagonalno.

Veliko dobrih namenov, ki jih ne moreš uresničiti

"Prvi šok? Prvi šok je pomenila prva proračunska razprava, ko moraš pričakovanja uskladiti s financami. Veliko načrtov, veliko dobrih namenov, ki jih ne moreš uresničiti. A preživiš," se spominja Pavel Gantar, minister za okolje in prostor od leta 1994 do 2000 in minister za informacijsko družbo od 2001 do 2004.

Za Maksa Tajnikarja, ki je bil v prvi vlade Janeza Drnovška (1992-1993) minister za malo gospodarstvo, v Drnovškovi drugi vladi (1993-1997) pa minister za gospodarske dejavnosti, je bil ob nastopu prvega mandata največji problem, ker je do tedaj nosil le pulije in ni imel nobenega temnega suknjiča. "Kot profesorja me je zelo motil tudi pravopis in številne slovnične napake v dokumentih. Najprej sem besedila sam lektoriral, kasneje pa sem moral to delo zaradi pomanjkanja časa opustiti," pravi Tajnikar.

Sicer pa je bilo po njegovih besedah lažje delati v "velikem" ministrstvu. "Ko sem pokrival malo gospodarstvo, sem ves program pripravil v pol leta, ves preostali čas pa zaradi dolgotrajnih procedur nisem naredil praktično nič. Ko sem prevzel celotno gospodarstvo, sem ta program uresničil z lahkoto, in bil tudi sicer bistveno bil učinkovit," pravi Tajnikar.

Iz sedanje perspektive meni, da so bili ministri v prvih slovenskih vladah s svojimi v povprečju 40 leti premladi. "Res je, da smo bili manj obremenjeni, nismo pa se zavedali odgovornosti in tudi političnega znanja smo imeli premalo. Nismo se zavedali, da ne moreš delati resnih potez, če nimaš za sabo podpore strank," ugotavlja Tajnikar.

Da so bili v prvih slovenskih vladah "amaterji in ne politiki", pa je bila po oceni Jožeta Mencingerja, ki je bil v vladi Lojzeta Peterleta (1990-1992) pristojen za gospodarstvo, velika prednost. "Laže se je bilo kaj zmeniti, kot amaterji pa smo lahko tudi kadar koli odšli stran. Tudi vzdušje je bilo popolnoma drugačno, kot je zdaj," ugotavlja Mencinger in dodaja, da so kasneje "eni postali politiki, eni pa smo odpadli".

Politika je realizacija idej v danih možnostih

Andrej Bručan je bil minister za zdravje dvakrat. Najprej pol leta v Bajukovi vladi, ponovno pa je to mesto za tri leta zasedel leta 2004 v vladi Janeza Janše. Pred tem je bil vodja internistične prve pomoči v UKC Ljubljana, torej oddelka, kjer morajo zdravniki ukrepati hitro, saj o življenju odločajo sekunde. Bručan pravi, da mu je bilo najtežje prav to, da je moral zapustiti bolnike, saj mu delovni čas in obremenitve na ministrstvu niso dovoljevale, da bi se jim posvečal še naprej. "Preprosto ni bilo več časa za medicino, kar je bilo stresno zame in za moje bolnike, ki so si morali poiskati druge zdravnike." Ko je na Štefanovo kot minister prišel drugič, mu je bilo malo lažje, saj je že vedel, kako sistem javne uprave deluje. A kljub temu je bilo "težko, ker se delo na ministrstvu zelo razlikuje od dela, ki sem ga opravljal prej na urgenci. Pri bolnikih si odvisen sam od sebe, delno tudi od ožjega tima, ki sodeluje pri zdravljenju, na ministrstvu pa tvoje znanje ni odločilno. Bolj gre za možnosti, ki jih v danem obdobju imaš. Najhuje je, da moraš zato sklepati kompromise. Tako pač je v politiki, ki je realizacija idej v danih možnostih."

Je pa Bručan razočaran tudi nad mediji, saj se mu zdi, da so bili spregledani njegovi številni dobri dosežki, kot na primer "skrajšanje čakalnih dob od treh let na nič". Mnogo ukrepov so po njegovem prepričanju mediji neprimerno predstavili, "ali pa mi še zdaj pripi sujejo stvari, ki jih nisem naredil". Z dolgotrajnimi postopki sprejemanja zakonodaje se je Bručan spoprijel pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, pa tudi s predlogom zakona o podeljevanju koncesij. Prvi predlog so s socialnimi partnerji usklajevali dolgo in ga uskladili, pa so ga na koncu vendarle blokirali, zakon o koncesijah pa ni bil sprejet, ker ni dobil "podpore znotraj svojih vrst". Kot pravi Bručan, "se delo ministra še kako razlikuje od dela zdravnika: v medicini nagajanja ni".

"Strateško sem lahko delal samo ponoči"

Dušan Keber je bil minister za zdravje polni mandat od leta 2000 do 2004. Pred tem je bil strokovni direktor UKC Ljubljana in je, kot pravi, zdravstveni sistem dobro poznal. Kljub temu je bil, ko je prestopil iz prakse v politiko, "zelo presenečen", ko je ugotovil, "kako malo strateškega dela je mogoče opraviti". Ena od ovir, da bi se posvetil predvsem strateškemu delu, je bila kopica rutinskih dogodkov in postopkov, ki so njemu in tudi drugim zaposlenim na ministrstvu vzeli ogromno časa. "Niti en dan, čeprav sem dobro vedel, kaj so moje prioritete, nisem delal tistega, kar sem načrtoval zjutraj, ko sem odhajal na ministrstvo. Dnevi so se iztekali v reševanju nekih nepredvidenih dogodkov, medijskih zgodb, zapletov in afer po bolnišnicah... Konsistentno, strateško sem lahko delal samo ponoči, torej globoko zunaj svojega delovnega časa, ki je sicer trajal ves dan."

Kebra je presenetilo, da so se stvari zapletale tudi takrat, ko je bil prepričan, da jih je mogoče urediti hitro: "Največkrat so jih upočasnili birokratski postopki, sem in tja tudi parcialni interesi znotraj lastne politične skupine." Prepričan je, da je bil na ministrstvu obdan z manj kvalificiranimi ljudmi, kot je bil to primer v njegovem "prejšnjem življenju". Zdi se mu, da bi morala biti na ministrstvu ekipa visokokakovostnih državnih uradnikov, ki bi predvsem tistim ministrom, ki področja ne poznajo dovolj dobro, trdno stala ob strani. Tako je zato, ker boljši zapustijo državno upravo in si najdejo bolje plačano delovno mesto. Tudi on je zato z delom obremenjeval vedno iste, najbolj sposobne, a jih ni bilo več kot prstov na eni roki. Zato, da bi ministri lahko uveljavili več pomembnih sprememb, bi na ministrstvu morali imeti več dobro usposobljenih uradnikov, procesi odločanja bi morali biti hitrejši, sodelovanje z drugimi resorji, ki ga je bilo marsikdaj težko doseči, pa bi moralo biti boljše.

"Kar veš, da je dobro, ne moreš realizirati"

Manj težav s prilagajanjem na ministrsko delo sta imela nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca in minister za zunanje zadeve Ivo Vajgl, saj sta se oba pred nastopom te funkcije preizkusila na položaju državnega sekretarja. "Meni je bil ta preskok lahek, saj sem se pred tem 30 let ukvarjal z zunanjimi zadevami. Bil sem veleposlanik, generalni konzul, državni sekretar, na koncu pa sem postal še minister. Nisem tipičen primer osebe, ki z nastopom ministrske funkcije prevzame novo delovno mesto. Vse to, kar sem delal kot minister, sem delal že prej," se svojega sicer nekajmesečnega mandata v času vlade Toneta Ropa spominja zdajšnji evropski poslanec. Zaradi nastopa nove funkcije je moral leta 2004 predčasno prekiniti mandat veleposlanika v Berlinu. "Ko sem prišel na ministrstvo, so bili zaposleni po večini demoralizirani. Moj predhodnik gospod Rupel, ki me je potem tudi nasledil, je imel okoli sebe ozko skupino ljudi, ki je svojo moč kazala z zastraševanjem ljudi. Ozračje na ministrstvu je bilo zelo slabo," pojasnjuje Vajgl, ki zagotavlja, da v svojem sicer kratkem mandatu ni premestil nobenega človeka, čeprav je imel za to pravico.

Ministrica za kulturo v vladi Boruta Pahorja Majda Širca je kot državna sekretarka na tem resorju  delala ob koncu devetdesetih let, ko ga je vodil Jožef Školč, v vmesnem obdobju pa je bila poslanka. "Zame to ni bil hud preskok. Pri prehodu iz parlamenta na ministrstvo težko rečem, da je šlo za velike šoke. Poznavanje in soočenje z zakoni mi ni bilo niti malo tuje. Šok v navednicah se je zgodil na drugih nivojih, v smislu, da tistega, kar želiš in za kar veš, da je dobro, ne moreš realizirati. To je temeljni hendikep, ki se mi je zgodil zaradi procedur, blokad, nezadostne agilnosti državnega aparata ali šibkosti lokalnih partnerjev," se svojega triletnega mandata spominja Majda Širca.