Odgovornost za izvolitev predsednika vlade prevzemajo poslanci

Večina naših sogovornikov poudarja, da je vprašanje, kako naj se odločajo poslanci, ki bodo danes za mandatarja volili Janeza Janšo, zoper katerega teče kazenski postopek, stvar politične odločitve in ne pravne presoje. (Foto: Bojan Velikonja/dokumentacija Dnevnika)

Da si takšnih kandidatur ne želi več kot dve tretjini ljudi v Sloveniji (vzorec sedemstotih vprašanih ustreza demografskim značilnostim polnoletne populacije), sicer še ni razlog za to, da kdo ne bi kandidiral. Janez Janša, denimo, ima do tega pravico, saj mu slovenski predpisi tega ne prepovedujejo. Res je, da država oziroma državno tožilstvo nekoga obtoži za kaznivo dejanje, če meni, da je sum storitve tega kaznivega dejanja utemeljen. Tudi sodišče vloženi obtožni akt iz enakega razloga obravnava. Kljub temu pa v pravnih predpisih, ki zavezujejo državo in kandidate za državne funkcionarje, ni določb, ki bi kandidature oseb v kazenskih postopkih preprečevale.

Vendar to še ne pomeni, da ima Janez Janša tudi pravico biti izvoljen. Koncept kandidature in koncept izvolitve je namreč zdaj, ko se oba prepletata v neločljivo celoto, treba razlikovati. Razlikovanje sicer ne bi smelo biti problem, saj pravica "biti izvoljen" ne obstaja. Takšna navidezna "pravica" je zgolj derivat pravice kandidirati. Vendar je moralo doslej tudi ustavno sodišče to posebej pojasnjevati: v več odločbah je poudarilo, da je bistvenega pomena, da imajo kandidati pri kandidiranju enake pogoje, medtem ko zahteva po tem, da bi bil kandidat tudi dejansko izvoljen, presoje ne zdrži.

Situacija, pred katero je državni zbor, odpira vprašanja, o katerih smo v zadnjih dneh govorili z vrsto pravnikov. Večina jih ni želela javno govoriti, saj poudarjajo, da je vprašanje, kako naj se odločajo poslanci, ki bodo predlagali ali volili mandatarja, zoper katerega teče kazenski postopek, stvar politične odločitve in ne pravne presoje. Večina naših pravniških sogovornikov z akademskimi nazivi in izkušnjami na visokih položajih pa meni, da bi bilo bolje, če bi država v bodoče jasneje definirala pogoje tudi za kandidature funkcionarjev. Predpisi, ki nakazujejo na to, da državi ni vseeno, kdo jo upravlja, so namreč - kot smo že opozarjali - zapisani v zakonu o javnih uslužbencih. Tam je navedeno, da je pogoj za imenovanje v uradniški naziv, "da zoper osebo ni vložena pravnomočna obtožnica zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti". S tem je želel zakonodajalec, torej državni zbor, preprečiti dostop do pooblastil za upravljanje države tistim kandidatom, ki so po mnenju tožilstva sporni, četudi še niso pravnomočno obsojeni. Država je torej v interesu državljanov "povozila" domnevo nedolžnosti. Tega pa ni storila, ko gre za funkcionarje. Tehtnica je v tem primeru očitno drugačna. Sogovornikom se zato postavlja vprašanje, kakšna je logika te drugačnosti. V tem primeru namreč posameznik ne nastopa kot posameznik, temveč v vlogi države, zato bi se "teža" domneve nedolžnosti morala temu prilagoditi še toliko bolj.

Razlog za razlikovanje bi bil lahko kvečjemu v tem, da je treba državnemu zboru omogočiti samostojnost pri odločanju o pomembnih položajih. V tem primeru je, kot kaže, pomembno, da ima dostop do najvišjih položajev kdor koli, četudi ga morda v istem trenutku obravnava druga veja državne oblasti zaradi zlorabe funkcije, za katero ponovno kandidira.

"Nato pa pride razmislek o sami izvolitvi," je situacijo komentiral profesor prava Miro Cerar. "Odgovornost prevzemajo tisti poslanci, ki kandidata predlagajo, in tisti poslanci, ki bodo o kandidaturi odločali." Tako pravzaprav ni relevantno vprašanje, ali lahko Janez Janša kandidira oziroma ali zase misli, da je nedolžen in da bo to dokazal na sodišču. Janševo željo, da bi postal predsednik vlade poslanci, ki se z njim strinjajo, lahko podprejo s predlogom za mandatarja. Sledil pa bo volilni postopek. "Ta presoja terja visoko stopnjo senzibilnosti," pravi Cerar. "Na koncu bo čas pokazal, ali so poslanci sprejeli slabo ali dobro odločitev. Postopek zoper katerega koli politika pomeni oviro. Če ne drugega, bo moral hoditi na obravnave in se pripravljati na obrambo. Obenem bo tudi stigmatiziran in ta občutek zanj ne bo prijeten. Zagotovo pa bo lahko tudi ob tem učinkovito vodil vlado," je ocenil Cerar.

Pravnomočno obtoženi

Zakon o javnih uslužbencih, ki za funkcionarje sicer ne velja, preprečuje, da bi mogli v imenu države uradovati tisti, ki so pravnomočno obsojeni zaradi kaznivega dejanja na kazen več kot šest mesecev ali zoper katere je "vložena pravnomočna obtožnica zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti". Zakon je bil sprejet leta 2002, v navedenem delu pa se je spremenil leta 2005. Sprva je bilo namreč v njem kot pogoj za imenovanje v uradniški naziv navedeno, da kandidat ne sme biti "v kazenskem postopku zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti". Sredi leta 2005 je ministrstvo za javno upravo pod vodstvom Gregorja Viranta ugotovilo, da se je ta določba "v praksi pokazala kot nejasna", zato so točko spremenili in državni zbor jo je potrdil. "Novelo je mogoče razumeti v kontekstu določanja jasnejše podlage za odločanje pristojnih organov za imenovanje uradnikov v nazive, saj besedna zveza 'je v kazenskem postopku' zaradi več faz tega postopka ni bila dovolj jasna," pravi dr. Iztok Rakar s katedre za upravnopravno področje na fakulteti za upravo v Ljubljani. "S tem, ko je novela kot pogoj določila vloženo pravnomočno obtožnico, je, procesno gledano, situacija veliko bolj jasna. V obeh primerih pa je zakon o javnih uslužbencih ta pogoj jasno vezal na storitev naklepnih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti". Kazenskopravni strokovnjaki, s katerimi smo govorili, se ob aktualni določbi sprašujejo, kako je treba razumeti izraz pravnomočna obtožnica. Zoper storilce kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, je mogoče vložiti obtožnico ali obtožni predlog. Obtožni predlog se vloži na okrajnem sodišču za kazniva dejanja, za katera je predvidena kazen do treh let zapora, obtožnica pa pri okrožnem sodišču. Vprašanje je torej, ali ni morda država s spremembo zakona o javnih uslužbencih leta 2005 sprostila dostopa do uradniških mest za tiste, za katere državno tožilstvo zahteva zaporno kazen do treh let. Takšno vprašanje smo v torek naslovili na Gregorja Viranta, vendar nanj ni odgovoril. Vprašanje je aktualno, saj Janeza Janše ne bremeni obtožnica, temveč obtožni predlog. Vendar ob tem kazenskopravni strokovnjaki opozarjajo, da je zahtevnost oziroma stopnja preverjanja argumentov tožilstva v obeh primerih enaka. Ne gre torej za manjšo verjetnost, da je obtoženec kriv, temveč le za kategorizacijo očitanega kaznivega dejanja med manj ali bolj huda. Kako to, da je očitek korupcije v kazenskem zakoniku uvrščen med dejanja, ki se obravnavajo na okrajnem sodišču, ni vedel povedati nihče. Predsednik republike Danilo Türk je ob tem opozoril, da "gospoda da g. Janšo bremeni pravnomočni obtožni predlog v kazenskem postopku". Po njegovi oceni "noben kandidat, ki ga bremeni pravnomočna obtožnica ali pravnomočni obtožni predlog, ne more veljati za kandidata s polno legitimnostjo".

Naše poizvedbe v vsakem primeru vodijo do ugotovitve, da bi morala država razkorak med zahtevami, ki veljajo za uradnike, in tistimi, ki veljajo za njihove šefe, zmanjšati vsaj na področju, ki omejuje kandidate za uradnike. Če si je namreč tako težko zamisliti, da bi nekomu, ki je domnevno nedolžen, vendar je v kazenskem postopku, odrekli kandidaturo za mesto predsednika vlade, si je gotovo še težje zamisliti, da bi nekomu v enaki situaciji odrekli službo v kakšnem občinskem uradu, kjer bi, denimo, žigosal kakšne obrazce.