»V ustavnopravnih ureditvah, kot je naša, bi tožilstvo moralo spadati med pravosodje v širšem smislu. Obstajajo sistemi, kjer je tožilstvo zelo povezano s policijo, na primer v skandinavskih državah, ampak takšna ureditev predvideva zelo zrelo demokracijo in ljudi, ki odločajo s polno integriteto brez najmanjšega dvoma o zlorabi funkcije. Sicer je ob večji koncentraciji moči na eni strani postopek bolj učinkovit, po drugi strani pa je toliko večja nevarnost zlorab in političnega vpliva,« opozarja Penko.
»Če se bodo pod notranje ministrstvo prenesle tudi pristojnosti, ki jih ima dosedanji pravosodni minister glede nadzora nad delovanjem državnotožilske uprave, kadrovskih mehanizmov, ki jih ima v rokah, in tudi obravnavanje nadzorstvenih pritožb nad delom tožilstva, potem se po moji presoji absolutno ne bi smelo zgoditi, da se pod streho enega ministrstva znajdeta tako tožilstvo kot policija,« je prepričan odvetnik. Penko namreč ne zaupa zrelosti naše pravne države in dodaja, da je treba ohraniti potrebne zavore in ravnotežja v medsebojnih odnosih posameznih institucij, ki morajo druga drugo nadzorovati, četudi včasih na račun manjše učinkovitosti. »Dovoliti, da moč postane nekontrolirana in združena v rokah neke politike – ministrstva namreč vodijo politiki – to je absolutno nevarno,« težave, ki bi se lahko pojavile, opisuje odvetnik in dodaja, da tej nameri nasprotuje ne glede na to, katera politična opcija bi se znašla na oblasti.
V tožilskih vrstah je celo slišati, da bi imela tovrstna ureditev elemente policijske države. Naši sogovorniki, ki želijo zaradi svojega položaja ostati neimenovani, poudarjajo, da bo s tem prišlo do paradoksalne situacije, ko bo »nadzirani nadzoroval nadzornika«. Prepričani so, da bi se s prenosom pristojnosti izgubil sistem zavor in ravnovesij, ki morajo obstajati. Generalni državni tožilec Zvonko Fišer te koalicijske zaveze sicer ne želi komentirati, saj pravi, da gre za politično vprašanje.
Napovedan prenos pristojnosti je zelo vprašljiv tudi po mnenju predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše. Poudarja, da je tožilstvo že po ustavi del pravosodja. Ustavno sodišče se je o tej dilemi nedvoumno izjasnilo že leta 1998, ko je v odločbi o pravni naravi državnega tožilstva zapisalo, da je tožilstvo v slovenskem pravnem sistemu del pravosodja v širšem smislu. Že iz te ustavne odločbe torej izhaja, da tožilstvo ne more biti del izvršilne oblasti oziroma da ne more biti v istem resorju s policijo. Ustavni pravniki zato že napovedujejo, da bi se uresničitev takšne ideje lahko znašla tudi pred ustavnim sodiščem.
Sodstvo pa precej vznemirja tudi združitev ministrstva za pravosodje in javno upravo, ki jo prav tako predvideva koalicijska pogodba. Masleša opozarja, da je taka ureditev tudi v evropskem merilu zelo nenavadna. »Z vidika samostojnosti sodne veje oblasti to ni primerno, pravosodno ministrstvo bi moralo biti na simbolni ravni samostojno,« je prepričan Masleša. Pravosodje je pomemben resor, zato bi bilo po njegovem bolje, če bi se pravosodni minister posvečal le tej problematiki, javna in lokalna samouprava pa delujeta tudi povsem drugače kot denimo sodstvo.
Tudi predsednik višjega sodišča v Ljubljani Jernej Potočar meni, da je združevanje tako različnih resorjev na simbolni ravni zelo problematično. Ministrstvo za pravosodje mora namreč zagotavljati pogoje za delo sodstva, ki je ena od treh neodvisnih vej oblasti, medtem ko je resor za javno upravo predvsem servis izvršilne veje oblasti.
Neodvisnega sodnika zagotavlja le trajni mandat
Koalicijski partnerji nameravajo s spremembo ustave med drugim uvesti poskusni mandat za sodnike, ki bodo v trajni mandat lahko imenovani šele po uspešno opravljeni poskusni dobi. V Slovenskem sodniškem društvu poseganju v trajni mandat ostro nasprotujejo, kot pojasnjuje predsednica društva Janja Roblek, namreč pravico državljanov, da jim sodi neodvisen sodnik, zagotavlja le trajni mandat. Poseganje v trajni mandat je po njenih besedah med drugim v nasprotju s priporočili posvetovalnega sveta evropskih sodnikov, evropskega sodišča za človekove pravice ter tudi evropske komisije in Evropske unije.
»S posegom v trajni mandat bi si naredili zelo slabo uslugo, saj bi to kazalo, da gremo v smer nedemokratičnosti in nerazumevanja, kaj pomeni neodvisnost sodstva za demokratično pravno državo,« je prepričana Roblekova. V sodniškem društvu vseskozi opozarjajo, da bi morali več narediti predvsem na področju izobraževanja kandidatov, ki se želijo potegovati za sodniško funkcijo, okrepiti bi bilo treba tudi karierni sistem strokovnih sodelavcev, sodnike pa razbremeniti nesodniških opravil.
V sodnih vrstah med drugim poudarjajo, da imajo sodniki poskusni mandat na neki način že danes. Potočar, ki poskusnemu mandatu sicer načeloma ne nasprotuje, pojasnjuje, da že zdajšnja ureditev omogoča izločitev tistih sodnikov, za katere se v prvih treh letih izkaže, da sodniški funkciji niso kos. Ob morebitni uvedbi poskusnega mandata bo po njegovem hkrati treba poseči tudi v ustavo in politiko izločiti iz postopka imenovanja sodnikov v trajni mandat.
Sodstvo pozdravlja prizadevanja za skrajšanje postopkov
V koalicijski pogodbi je predvideno tudi, da bodo morale biti običajne pravdne in kazenske zadeve po novem na sodiščih rešene v roku šestih mesecev na prvi stopnji in treh mesecev na drugi stopnji. Sodni postopek v kazenskih zadevah pa naj bi od začetka do pravnomočnosti, vključno z izrednimi pravnimi sredstvi, trajal skupaj največ 12 mesecev. V sodstvu vsakršna prizadevanja za skrajšanje in pospešitev postopkov na sodiščih pozdravljajo. Masleša zagotavlja, da si za skrajšanje sodnih postopkov prizadevajo tudi sami, kot poudarja, pa so ti časovni roki lahko le neka okvirna opredelitev, časovnih omejitev po njegovem tudi ni mogoče postavljati kar počez in brez poznavanja samega sistema. Potočar po drugi strani pravi, da je povprečen čas reševanja pritožbenih zadev na ljubljanskem višjem sodišču že zdaj manj kot tri mesece.
Predsednika vrhovnega in ljubljanskega višjega sodišča se tudi sprašujeta, kaj se bo zgodilo, če postopki ne bodo končani v teh rokih, kakšne bodo torej posledice. Če bi v zakonu denimo določili, da se sodniku zadeva, ki je ne reši v roku, vzame in dodeli drugemu, se postopki po oceni Potočarja zagotovo ne bi skrajšali. Če bi sodniku grozila razrešitev, pa bi ta lahko na primer rekel, da zadeve ne bo vzel v delo, pri čemer bi navedel, da je ne more rešiti v roku, ker ima v delu že dvajset drugih zadev.
Postavljanje striktnih rokov sodnikom s predvidenimi sankcijami lahko privede tudi do skrajnosti. Če bi zakon sodniku naložil, da v določenem roku o zadevi mora razsoditi, bo to sicer storil, pri čemer pa bo, kot opozarja Potočar, pokončen sodnik rekel, da nima dokazov in bo podal oprostilno sodbo, medtem ko bo sodnik, ki ne bo imel trajnega mandata, izrekel obsodilno sodbo.
Janja Roblek ocenjuje, da bo brez korenitih sprememb kazenskega in civilnega postopka take roke zelo težko doseči. Tudi sodstvo si po njenih trditvah želi, da bi bili postopki čim hitreje zaključeni, vendar pa je treba pri tem upoštevati, da morajo biti v skladu z ustavo in procesnim zakonom udeležencem v postopkih zagotovljene vse človekove pravice.
Masleša: Sodstvo deluje
V prihodnje se obeta tudi sprememba procesne zakonodaje, ki bi omogočila, da višja sodišča praviloma ne bi več imela možnosti razveljaviti zadeve in jo vrniti v ponovni postopek na prvo stopnjo, ampak bi morala dokončno odločiti v pritožbenem postopku in po potrebi razpisovati tudi glavne obravnave.Masleša predlog načeloma podpira, saj »taka ureditev prispeva k verodostojnosti in avtoriteti sodstva«. S tem ko zadeve na višjih stopnjah padajo, se namreč avtoriteta sodstva na neki način tudi kruši in slabi. Se pa pri tem predlogu po njegovem postavlja tudi vprašanje, ali je taka ureditev možna v vseh zadevah.
Masleša še poudarja, da sodni sistem deluje, kar po njegovih besedah seveda ne pomeni, da ne bi mogel delovati tudi bolje. Nekatere kritike na račun sodstva so utemeljene, veliko pa je tudi pavšalnih in preveč napihnjenih, meni in dodaja, da bi morali kakršnekoli spremembe na tem področju sprejemati v sodelovanju s sodstvom in sodnim svetom.
