15. aprila 1895, torej dan po katastrofi,  je New York Times obširno poročal o "potresih v Avstriji". V naslovju so zapisali, da je v potresih umrlo nekaj ljudi in da so v Ljubljani (imenovali so jo z njenim nemškim imenom Laibach) poškodovane vse hiše. Omenili so še, da je pristanišče Trst (skozi oči Američanov takrat najbližje veliko mesto) takšno, kot bi ga zadela huda nevihta.

"V Ljubljani, 35 milj severovzhodno od Trsta, so med polnočjo in 7.30 zjutraj čutili 31 sunkov. Vse cerkve, javne stavbe, poslovni objekti in stanovanjske hiše v mestu so poškodovane. V rušenju zidov je umrlo nekaj ljudi, veliko število pa jih je bilo tudi bolj ali manj resno poškodovanih," so zapisali pri New York Timesu (v nadaljevanju NYT). 

"Ljudje, ki prihajajo iz Ljubljane, so podali žive opise prizorov groze med potresi. Prvi sunek, malo po polnoči, je bil tako hud, da so ga čutili vsi prebivalci, na stotine ljudi je na pol golih steklo na ulice. Do tretje ure ponoči so bile ulice polne kočij in vozičkov, v katerih so bolne, ostarele in otroke vozili na varno. Malo pozneje je bilo vsepovsod videti kočije, polne pohištva," nadaljujejo pri NYT. "Moški in ženske, ki so nosili oblačila in škatle z dragocenostmi, so napolnili ulice in pogosto popolnoma ustavili napredovanje vozil. Prestrašene skupine ljudi so klečale na vogalih in pred cerkvami, molile in rotile duhovnike, naj molijo zanje."

"Hrane je malo, vlada obup"

Dva dni pozneje je časnik objavil krajšo vest, v kateri piše, da so v Ljubljani prejšnjo noč ponovno čutili sunke, ki so mestu naredili še dodatno škodo in povečali paniko med tistimi, ki so ostali v mestu. "Mesto je skoraj zapuščeno, hrane je malo, vlada pa obup," so 17. aprila pisali pri NYT, že dan pozneje pa objavili nekoliko daljši prispevek, da je Ljubljano prejšnji dan prizadel nov hud potres nekaj minut pred šesto uro zvečer. "Nekaj zgradb, ki so jih razrahljali prejšnji sunki, se je porušilo. Mokro vreme ter pomanjkanje in slaba kvaliteta hrane so povzročili bolezen in nezadovoljstvo med ljudmi, ki bivajo v šotorih na obrobju mesta. Veliko otrok je umrlo, število bolnih pa hitro narašča."

Časnik spregovori tudi o pomoči, namenjeni Ljubljani: "Cesar Franc Jožef je trpečim v Ljubljani dal 10 tisoč florinov. Železniško podjetje je ponudilo 500 vagonov in vojna pisarna je poslala vse razpoložljive šotore. Razen tega pa ni bilo storjeno veliko, da bi pomagali 50 tisoč osebam v ljubljanskem okrožju, ki so ostale brez doma."

V zelo kratki vestički 22. aprila NYT poroča, da je Ljubljano "danes popoldne stresel močan potres, ki ga je spremljalo grmenje. Osem do deset zgradb se je porušilo, in tistih nekaj družin, ki so se vrnile na svoje domove, je spet zbežalo na polja."

Proces vrnitve prebivalstva v mesto ovirajo močni popotresni sunki

V krajšem članku z naslovom "V Ljubljano se vrača pogum" z dne 27. aprila 1895 pišejo, da v mestu ni bilo nobenih novih potresov, in da se ljudje vračajo na svoje domove. "Delo pri rušenju zvonikov in ostalih visokih struktur, ki bi se lahko podrle, se je že pričelo, in vse mesto je v stanju aktivnosti, ki obljublja popolno obnovitev v kratkem času."

Vendar je optimizem trajal le kratek čas – 30. april: "Prebivalce Ljubljane je sinoči opolnoči ponovno zajela panika zaradi hudega potresa. Na stotine ljudi je ponovno zapustilo domove in si postavilo šotore na obrobju mesta."

Londonski Daily News je 10. junija poročal, da je v Ljubljani približno enkrat na vsakih 24 ur še vedno čutiti rahle potresne sunke. "Naš dopisnik z Dunaja pravi, da sunkom sledijo močne vibracije, ki trajajo nekaj časa. Veliko število barak morajo še postaviti. Za posledicami nesreče močno trpijo trgovci, ki so skoraj popolnoma obupani. Ljubljanski mestni svet bo vstopil v pogajanja z dunajskimi bankami, da bi pridobili posojilo, s katerim bi lahko pričeli obnove." Daily News piše, da je škoda v Ljubljani naslednja: Zasebne hiše – 2.700.000 florinov škode, javne zgradbe – 300.000 florinov, cerkve, samostani in bivališča duhovnikov – 174.000 florinov. Opozarjajo tudi na pričetek epidemije davice.

Obnašanje živali ob ljubljanskem potresu

Istega dne, 10. junija 1895, je londonski časnik objavil še eno zanimivo novico v povezavi z ljubljanskim potresom. Nek opazovalec živalskega obnašanja si je zabeležil številne primere nenavadnega obnašanja živali pred in med potresom. "Železniški stražar je opazil, da se je nekaj minut pred prvim sunkom njegova sova, priklenjena na svojo hišico, pričela oglašati, kot bi klicala na pomoč. Nekateri gozdni čuvaji so pred prvim sunkom opazovali divje zajce, ki so tekli navzgor po hribu, kot bi jim šlo za življenje. Jerebice so odletele daleč proč. Gospod, ki je noč pred velikonočno nedeljo preživel v kočiji, je opazoval golobe in sokole na nekem stolpu, kako so pričeli krožiti okoli njega vsakokrat, ko je bil blizu sunek."

"Najbolj vznemirjeni od vseh pa so bili konji. Trepetali so veliko časa preden se je pojavil prvi sunek, nekateri so popadali na kolena ali na stran. Psi so lajali celo noč Ko se je bližal sunek, so bili njihovi zvoki tako nenavadni, da človeško uho prej še ni zaznalo česa podobnega," so še pisali pri Daily Newsu.

V nadaljevanju se ob kakšnem večjem sunku v Ljubljani pojavi kakšna vestička (približno enkrat na dva meseca), vendar pa gre za zelo kratke zapise.

Še nekaj zanimivosti

Ljubljana je v časniku NYT prvič omenjena 6. januarja 1852, pri kratki vestički iz tujine. Ta govori o slabem zdravju maršala Radetzkega in se zaključi s podatkom, da se Radetzky "zdaj nahaja v Ljubljani". Ljubljana je takrat seveda zapisana z imenom Laibach, pod slovenskim imenom pa se prvič pojavi 23. septembra 1917, v članku, ki ga je napisal profesor na beograjski univerzi, Vojislav Jovanović. Članek govori o vprašanju slovanskih narodov pod Avstrijo.

Pridevnik "slovenski" (slovene, op.a.) se v naslovu NYT prvič pojavi 29. aprila leta 1918. Naslov se glasi "Slovenski protestniki bodrijo antanto", Slovence kot narod pa v tistem obdobju omenijo še večkrat, saj je takrat prišlo do odcepitve od Avstrije in idej o državi SHS.

Slovence prvič omenja članek z dne 6. novembra 1898, ki opisuje številne narode in jezike pod Avstrijo: "Slovenci se razprostirajo po treh deželah – Štajerski (Styria), Koroški (Corinthia) in Kranjski (Carniola, op.a.), in dominirajo v zadnji, ki vsebuje tudi Uskoke, Rimsko-katoliške Srbe, toda videti je, da se Slovenci umikajo pred Germani. Od slednjih se precejšnja skupina pojavi v kraju Kočevje (Gottschee, op.a.), jugovzhodno od Ljubljane, ki je naseljena od štirinajstega stoletja. (...) Nenavadno, toda prebujenje slovenskega naroda v toku zadnjih stotih let je v prvi vrsti zasluga Napoleona, ki je nemščino v normalkah v tako imenovanih Ilirskih provincah zamenjal s slovenščino in tako požel strastno občudovanje slovenskih pesnikov."