Če bi imel Ernest Železni leta 1414 tiskalnik, bi najbrž na knežji kamen nalepil etiketo "Made in Slovenia",  "Made in Austria" ali "Made in Slavstrija", zagotovo pa bi si želel pripisati zasluge za ameriško ustavo, ki naj bi po navedbah spletne strani Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva nastala prav na podlagi pogodbene teorije o prenosu pravice vladanja z ljudstva na vladarja. Ne Avstrija ne Slovenija si nista pripisali omenjenih zaslug, obe pa si pripisujeta knežji kamen kot pravni simbol in hkrati ena drugi, tako kot pri lipicancih, prav to pravico poskušata vzeti.

Po avstrijskih in slovenskih medijih je ta teden (ponovno) zaokrožila novica, da zgodovinarji z avstrijske Koroške prihajajo do drugačnih ugotovitev glede pravnega simbola. Referent za kulturo na avstrijskem Koroškem Harald Dobering je dejal: "Knežji kamen ni slovanski pravni spomenik." Svojo trditev pa je utemeljil z delom arheologov Heima Dolenza in Christiana Baura, ki naj bi bila prepričana, da je knežji kamen, ki je del rimskega stebra, "postslovanski".

Avstrijci vztrajno skušajo dokazati, da knežji kamen ni slovanski

Glede na arheološko-zgodovinsko-arhitekturna spoznanja knežji kamen v 8. in 9. stoletju naj ne bi služil kot sredstvo za umestitev koroško-slovanskih knezov, pač pa naj bi ga šele okoli leta 1000 našega štetja v času gradnje pripeljali iz Virunuma (ali danes Zollfelda na avstrijskem Koroškem) v Krnski Grad v občini Gosta sveta, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.

Na poročanje avstrijskih medijev in izjavo Haralda Doberinga se je odzval slovenski zgodovinar Peter Štih, ki je pojasnil, da se Dobering sklicuje na monografijo Die Kranburg, Forschungen zu Kärntens Königspfalz 2006-2010, v kateri avtorja na pogladi arheoloških izkopavanj zgolj domnevata, da je bil knežji kamen prenesen na Krnski grad šele konec 10. in v začetku 11. stoletja. "Na podlagi te domneve Dobernig zaključuje, da knežji kamen ni slovanski pravni simbol," je pojasnil Štih.

"V zadnjem času zgodovinarji, med njimi tudi sam, menimo, da je precejšnja verjetnost, da se knežji kamen prvotno (to je v času slovanske Karantanije) ni nahajal na Krnskem gradu, temveč da je bil tja prenešen šele kasneje. Edino, kar lahko za trdno rečemo, je, da se je na Krnskem gradu moral nahajati pred 1340, ko ga tam omenja Janez Vetrinjski. Tudi v kolikor drži mnenje, kar pa ni nujno, da je bil knežji kamen prenešen na Krnski grad šele po koncu slovanske Karantanije, to še ne pomeni, da ne more biti slovanski pravni spomenik," je razložil Štih in dodal, da je o ustoličevanju koroških vojvod in o knežjem kamnu še veliko odprtih vprašanj. Začetke obreda ustoličevanj, tako Štih, pa je glede na jezik obreda, ki je bil slovanski oziroma slovenski, najbolj razumno povezovati prav s slovansko Karantanijo.

Ustoličevanje koroških vojvod. (Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften)

Peter Štih je zanikal, da je monografijo Dolenza in Baurja označil za veliko neumnost, saj je po njegovem knjiga do sedaj – vsaj kar se dokumentacije tiče – najbolje in največ, kar imamo o Krnskem gradu. Oster odziv na referenta Doberinga se je nanašal na njegovo izjavo na spletni strani koroške deželne vlade, v kateri je zapisal, da "je po krajevnih napisih sedaj rešeno tudi vprašanje knežjega kamna" ter da "je bil knežji kamen v preteklosti s strani Republike Slovenije po krivem razumljen kot slovanski pravni spomenik".

Vprašanje knežjega kamna še zdaleč ni rešeno

"To njegovo izjavo sem pa res označil za 'veliko neumnost', ker tudi v resnici je. Žal. Namreč, vprašanje knežjega kamna še zdaleč ni rešeno in omenjena knjiga, na katero se sklicuje Dobernig, ni pri tem vprašanju stvari premaknila niti za ped. S knežjim kamnom je, kot rečeno, še vedno zvezanih veliko neznank. Poleg tega ni samo Republika Slovenija mnenja, da gre za nekdanji slovanski pravni spomenik, ampak to poleg slovenskih menijo tudi številni avstrijski zgodovinarji," se je odzval Štih in med uglednimi zgodovinarji naštel še avstrijska medievalista Heniza Dopscha in Wolframa. "Videti je, da gospod Dobernig ne pozna in ne bere niti zgodovinske literature, ki izhaja v Avstriji," je odgovor na vprašanje, na katere argumente se sklicuje Dobering, zaključil Štih.

Peter Štih je še pojasnil, da so Slovenci od konca 19. stoletja knežji kamen začeli razumeti kot spomenik svoje davne slovenske državnosti. "Na njem naj bi bili ustoličeni slovenski knezi. S tem se je zgodila 'nacionalizacija zgodovine'; Karantanci so namreč brez dvoma bili slovansko ljudstvo, niso pa bili Slovenci, zato tudi knežji kamen ne more biti simbol neke zgodnjesrednjeveške državnosti, ker je v tem smislu ni moglo biti. Takšno razumevanje preteklosti sodi na področje mitskega in ne zgodovinskega."

Knežji kamen je nedvomno, tako Štih, spomenik koroške preteklosti. Ker je Koroška teritorialna in imenska naslednica nekdanje Karantanije, so Korošci že v poznem srednjem veku ustoličevanje in knežji kamen razumeli kot del svoje deželne zgodovine. Dejstvo, da je obred potekal v slovenskem jeziku, tega ne spremeni, saj je tudi slovenščina eden od koroških deželnih jezikov, je še pojasnil Štih.

"Knežji kamen je danes del slovenske nacionalne zgodovinske mitologije in bi se mu zato lahko vsaj na racionalni ravni odpovedali. Danes ta izjemen spomenik razdvaja, čeprav bi lahko združeval. Nekoč je bil z njim povezan obred, ki je potekal tako v slovenskem kot v nemškem jeziku in ki je združeval vse socialne sloje srednjeveške Koroške: ustoličevalec kneza je bil namreč kmet. Mislim, da bi bilo veliko boje, če bi se zavedali, kaj je knežji kamen predstavljal v zgodovini, in si ga ne bi prilaščali - ne eni ne drugi - na način, kot v okvirih že omenjene nacionalizirane zgodovine počnemo danes," je na vprašanje, ali bi se Slovenija lahko odpovedala knežjemu kamnu, odgovoril Štih.

Prejšnje teme tedna najdete tukaj.