Samo v letu 2010 je komisija, ki jo je do oktobra 2010 vodil še Drago Kos, objavila 29 načelnih mnenj, pod vodstvom Gorana Klemenčiča pa je KPK lani pripravila in objavila le dve taki načelni mnenji. Znano je, da je eno od teh dveh mnenj privedlo do odstopa Katarine Kresal s položaja notranje ministrice, saj je komisija ugotovila, da ravnanje uradnih oseb na notranjem ministrstvu pri najemu prostorov za Nacionalni preiskovalni urad v Dimičevi ulici ustreza definiciji korupcije.

Načelna mnenja omogočajo javnosti nadzor nad delovanjem institucij

Glede na to, da je komisija lani prejela 1237 prijav sumov korupcije ali drugih kršitev (to je nekoliko manj kot leta 2010, ko jih je prejela 1271), rešila pa jih je 655 (poleg tega so po starem zakonu rešili še več kot 1000 zaostankov), kar je več kot v letu 2010, ko je KPK rešila 557 prijav, se postavlja vprašanje, zakaj število izdelanih in objavljenih načelnih mnenj ni vsaj približno tolikšno kot v minulih letih. KPK lahko sicer o konkretnem primeru odloči tudi s sprejetjem mnenja, priporočila, pojasnila, stališča, ugotovitve oziroma drugega podobnega končnega dokumenta. Sporočili so, da so lani skupno pripravili 842 takih pojasnil, pravnih mnenj in odgovorov.

Prejšnji predsednik KPK Drago Kos ne razume, kako je mogoče, da je komisija ob tolikšnem številu prijav izdala le dve načelni mnenji. Dejal je, da težko verjame, da se je pri skoraj enaki sestavi ljudi, ki kot javni uslužbenci še vedno delajo pri komisiji, tako spremenil pogled na problematiko korupcije. "Ljudje od komisije pričakujejo, da se bo opredeljevala do težav, zaradi katerih so se nanjo obrnili. Če tega ne bodo počeli, me skrbi, kakšen odnos bodo imeli ljudje do komisije in koliko ji bodo sploh zaupali," je opozoril Kos.

Načelna mnenja so namenjena predvsem ozaveščanju javnosti in krepitvi protikorupcijske kulture v družbi. Predsednica društva Integriteta Simona Habič je prepričana, da so načelna mnenja zelo pomembna, saj so odličen mehanizem za nadzor javnosti nad delovanjem tako komisije kot tudi drugih organov, medijem pa objava teh mnenj tudi omogoča, da še naprej spremljajo, kako poteka obravnava nekega konkretnega primera.

Prav nadzor civilne družbe in dostop do informacij javnega značaja sta po besedah Habičeve zelo pomembna za protikorupcijske aktivnosti. Po njenem velja tudi poudariti, da je komisija z načelnimi mnenji doslej tudi spodbujala organe pregona, ki pri nekem primeru denimo niso nič delali. Sicer pa Habičeva tako Kosu kot tudi Klemenčiču priznava, da sta opravila veliko dobrega in pomembnega dela na področju preprečevanja korupcije, razlika med prejšnjo in zdajšnjo komisijo je po njenem predvsem v načinu dela in prioritetah, ki so si jih zastavili.

Ukvarjali so se sami s sabo

V komisiji so nam pojasnili, da ne po samem zakonu ne po usmeritvah komisije v novi sestavi načelna mnenja ne predstavljajo prioritete delovanja. Načelna mnenja namreč po prepričanju novega vodstva komisije za preprečevanje korupcije na dolgi rok nimajo ključne vloge pri omejevanju korupcije, dvigu integritete javnega sektorja, identificiranju sistemskih razlogov za korupcijo in čim bolj učinkovitemu delovanju drugih organov. V letih 2010 in 2011 se je, kot so še dodali, korenito spremenila tudi pravna podlaga za delo komisije, ki je omogočila drugačno delo, obenem pa je komisiji dala vrsto različnih dodatnih, predvsem upravnih in prekrškovnih pristojnosti, ter izjemno povečala število evidenc in zavezancev.

Novo vodstvo komisije je ob tem dodalo, da so imeli v preteklem letu veliko dela tudi z notranjo organizacijo same komisije, ki je, kot trdijo, pod vodstvom Draga Kosa postopkovno in notranje poslovala na bistveno manj transparenten način. Veliko truda so zato morali vložiti v urejanje delovanja samega organa, kar je dodatno obremenjevalo zaposlene in izvajanje rednih delovnih nalog.

V KPK so med drugim poudarili, da izdaja načelnega mnenja po novem zakonu poteka tudi po drugačnem postopku in ima drugačen namen kot po starem zakonu o preprečevanju korupcije. Komisija načelno mnenje zdaj izdaja le v večjih "sistemskih" primerih, korupcijska tveganja pa skuša zmanjševati tudi s sistemskimi pojasnili nekaterih zakonskih določb, ki zavezance v praksi vodijo k pravilnemu ravnanju (v letu 2011 so denimo sprejeli sistemska pojasnila s področja lobiranja, omejitev poslovanja in nezdružljivosti funkcij, pripravljajo pa še sistemski pojasnili o nasprotju interesov in protikorupcijski klavzuli ter dolžnosti razkritja). "Sistemska pojasnila so nov pristop, ki se v praksi kaže kot uspešen, gre pa za zahtevno delo," so pojasnili. Poleg tega so v sedanjem mandatu izdelali tudi več kot 4400 tako imenovanih izhodnih dokumentov, in sicer pobude, zahteve, priporočila ipd.

Ne bodo iskali pozornosti kamer

Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič priznava, da se je komisija v tem mandatu glede obravnave konkretnih primerov precej zaprla pred mediji. Vendar pa so komisiji v preteklosti - v nekaterih zadevah tudi upravičeno - očitali, da je še pred izvedbo postopka objavila neko stališče ali sprejela in objavila določeno načelno mnenje, s čimer je včasih otežila nadaljnje postopke drugih organov.

V komisiji so se zato, kot so poudarili, zavestno strateško odločili, da svojega dela na področju prijav ne bodo merili skozi izdana načelna mnenja ali javne nastope, ki imajo kratkotrajen učinek, ampak skozi učinek svojega dela v praksi. "Glede javnosti ne bomo skakali na prvo žogo in iskali pozornosti kamer ter zgolj na podlagi ene informacije dajali zaključnih sodb, potem pa prepustili preostalim organom, da zadevo pripeljejo do konca ali pa tudi ne," je odločen Klemenčič.