Zmagovalec leta

Naziv zmagovalca leta bi si najbrž moral prislužiti ljubljanski župan Zoran Janković, ki je pomembno posegel v slovensko politično sceno in je s svojo listo tudi precej nepričakovano zmagal na predčasnih volitvah. Ob tem, ko se je že zdelo, da je volilna zmaga doslej največje opozicijske stranke SDS tako rekoč neizogibna. "Zokijeva" volilna zmaga je hitro zbledela, saj je bil že na prvi seji državnega zbora postavljen pod hladen tuš z zavrnitvijo njegove kandidatke za predsednico državnega zbora. Večina preostalih strank pa tudi ni preveč naklonjena njegovemu vodenju vlade. Tako sploh ne bo veliko presenečenje, če bo zmagovalec volitev postal vodja največje opozicijske stranke ali pa se bo na prihajajočih nadomestnih županskih volitvah vrnil na čelo Ljubljane.

Poraženec leta

Kandidatov za poraženca leta 2011 ne manjka. Za nekoga je to stranka SDS oziroma Janez Janša, ki je moral s kislim obrazom ob plesanju kola proslaviti nepričakovani poraz na volitvah. Vsaj glede na to, kaj so prikazovale javnomnenjske raziskave pred volitvami. Morda je za koga drugega večji poraženec Borut Pahor, ki mu kot prvemu predsedniku vlade ni uspelo pripeljati vlade do konca mandata. Še slabše sta jo odnesla njegova koalicijska partnerja Gregor Golobič in Katarina Kresal, saj so stranki (Zares in LDS), ki sta ju vodila, slovenski volilci 4. decembra začasno, bolj verjetno pa za vedno pospremili na slovensko politično smetišče. Kresalova pa se je povrh vsega zapletla še v korupcijsko afero glede najema poslovne stavbe za Nacionalni preiskovalni urad. Na volitvah je slovo politiki jemal tudi šef slovenskih nacionalistov Zmago Jelinčič, za katerega pa se je zdelo, da je malce politično utrujen in se mu ne da več ždeti v parlamentu in s svojimi izjavami zabavati ljudstva.

Kljukec leta

Funkcija evropskega poslanca je zelo privlačna stvar, saj gre za dobro plačano službo. V petletnem mandatu tako služijo okoli 6200 evrov neto na mesec, z vsemi dodatki in dnevnicami pa tudi do 10.000 evrov. Nekaterim to očitno ni dovolj in se zapletajo v čudne obstranske "lobistične" posle. V tej druščini se je marca lani znašel tudi nekdanji slovenski zunanji minister Zoran Thaler, ki se je ujel v past novinarjev britanskega Sunday Timesa. Zakrinkani v domnevne lobiste so mu novinarji precej evroskeptičnega časopisa ponujali dodaten zaslužek za določene storitve. Ob razkritju se je Thaler branil, da ni dopustil, da bi za svoje storitve prejel kakšna sredstva. Vsekakor pa je bil glede na objavljen videoposnetek precej zainteresiran za sodelovanje. Kasneje je odstopil s funkcije evropskega poslanca, njegov primer pa še vedno preučuje evropski urad za boj proti goljufijam Olaf.

Laž leta

Slovenski politiki tudi lani niso skoparili s sprenevedanji ali z neverjetnimi izjavami. Najbolj banalno laž je novinarjem prijavil šef Slovenske nacionalne stranke v zatonu Zmago Jelinčič. Njegova soproga je na dražbi nabavila parcelo ob morju za kar 576.000 evrov. Zaradi tega nakupa je že nekdanjega poslanca začela preiskovati protikorupcijska komisija. Jelinčič pa je izvor ženinega denarja pojasnjeval s tem, da je ona res uradnica, vendar si tudi dodatno služi finančne priboljške, tako da kaj zveze, sešije, okrasi torto in podobno. "Ona to dela samo za najvišje. Delala je za burmanskega kralja, pa za take fantičke, za poroko in tako naprej. To je umetniška zadeva, ki jo podari burmanski vladi, oni pa ji dajo potem v zahvalo kakšen briljant, kakšnih sedem, osem karatov, potem pa to prodamo. Takšno je življenje. Če se znajdeš, je v redu, če ne znaš, si pa tipičen Slovenec," je pojasnjeval Jelinčič, čeprav je najbrž tudi dobro vedel, da Mjanmar, kot se zdaj imenuje Burma, že dolgo nima kralja. Pozneje je na dan prišla zgodba, da naj bi mu denar za parcelo posodil štajerski kvaziestradnik Damjan Murko...

Zarota leta

Mariborski župan Franc Kangler je svojemu mestu priskrbel organizacijo Evropske prestolnice kulture 2012 (EPK) in zimske univerzijade 2013, vendar se zdi, da je obul nekoliko prevelike čevlje. Največji načrtovani infrastrukturni projekti, povezani z EPK, kot sta bila denimo nova umetnostna galerija in kulturni center MAKS, so ostali le pri željah. Organizatorji EPK se ubadajo tudi s finančnimi težavami za izvedbo celotnega načrtovanega programa. Glede organizacije univerzijade je finančna slika še bolj katastrofalna, zato se pojavljajo dvomi o njeni realizaciji. Toda župan Kangler se ob tem ne čuti niti najmanj odgovornega za trd pristanek po visokoletečih napovedih, kaj vse se bo zgradilo v štajerski prestolnici. Za vse je po njegovem kriva država. V vsem tem vidi tudi zaroto politične levice in njenih botrov proti njegovemu liku in delu. Kriminalistične preiskave zaradi njegovih domnevno spornih poslov pri vodenju mariborske občine naj bi bile politično motivirane, saj naj bi s tem nekdo želel politično nevtralizirati Maribor pred predčasnimi volitvami...

Ponaredek leta

Največja opozicijska stranka SDS že dlje časa goji vse prej kot romantičen odnos do predsednika države Danila Türka. Med drugim so ga lani obtožili, da je lagal, ko je dejal, da je o ozadjih velikovškega bombnega atentata, ki se je zgodil konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, vedel le tisto, kar so poročali mediji. SDS je objavila šest dokumentov, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bil Türk kot nekdanji predsednik komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL posebej obveščan o dogodkih v Velikovcu. Na koncu se je izkazalo, da so pri SDS nekoliko priredili svojo objavljeno dokumentacijo. Pravi arhivski dokumenti so namreč razkrili, da je posebne informacije o Velikovcu prejemal njegov predhodnik Jože Hartman.

Izdaja leta

Naziv izdajalca leta bi si morda lahko zaslužil Gregor Virant, saj je stranki SDS tik pred volitvami obrnil hrbet. SDS in Viranta sicer ni povezovala članska izkaznica, vendar je bil Virant dejaven v njenih strokovnih odborih. S soliranjem na volitvah pa naj bi Virant SDS prevzel kar nekaj odstotkov potencialnih volilcev. Nekateri so to potezo enačili z znamenitim prestopom Cirila Pucka po volitvah 1996 iz desnega v levi tabor, zaradi česar je ta dobil parlamentarno večino. Toda izdaja leta je bilo zagotovo curljanje številnih tajnih dokumentov v javnost. V predvolilnem času so mediji kar po tekočem traku objavljali podatke o finančnih poslih družine Janković, čeprav bi morali biti davčna oziroma bančna skrivnost. Neposredno pred volitvami pa so se na spletnem video portalu You Tube znašli delni posnetki vladnih sej, tudi takšnih, na katerih so razpravljali o zaupnih vsebinah. Ti posnetki bi morali biti varno shranjeni v vladnem trezorju. Kako so se znašli na spletu, je še vedno stvar kriminalistične preiskave.

Uspešnice leta

Slovenci so ponovno dokazali, da so zelo radoveden narod, še zlasti če gre za njihove sosede. Protikorupcijska komisija je na svoji spletni strani ponudila spletno aplikacijo za spremljanje javnih inštitucij Supervizor, ki razkriva, s kom in v kakšni meri imajo posle državne in javne ustanove tudi v zasebnem sektorju. Supervizor je takoj postal velik hit, saj je velik del slovenske spletne populacije želel izvedeti, koliko poslov so na račun države imeli njihovi najbližji, sosedje ali pa poslovna konkurenca. Posli najbolj razvpitih slovenskih podjetij in posameznikov so za nekaj dni postali prava medijska senzacija. Precej raziskovalne radovednosti je bila konec lanskega leta deležna tudi aplikacija Geodetske uprave, s katero je mogoče preveriti, koliko nepremičnin ima kdo v lasti in na koliko je ocenjena njihova vrednost.

Sojenja leta

V letu 2011 je bilo kar nekaj odmevnih sodnih procesov, med katerimi sta največ pozornosti javnosti požela sojenje domnevnim preprodajalcem drog v zadevi Balkanski bojevnik in seveda sodni procesi, povezani z afero Patria, kjer je med obtoženimi tudi nekdanji predsednik vlade in potencialni bodoči mandatar Janez Janša. Odvetniki obtoženih so poskrbeli, da se je zadeva močno zavlekla in je tako bolj kot ne zaobšla predčasne volitve. Obtoženi so šele na zadnji lanskoletni obravnavi podali svoje zagovore. Vsi po vrsti trdijo, da o morebitnih darilih za uspešno opravljen posel ne vedo nič. Predsednik SDS je doživel (lažjo) uteho, ko mu je sodišče namesto milijonske prisodilo skromno odškodnino zaradi navedb finskega novinarja Magnusa Berglunda, da je prejel podkupnino. Sodišče sicer ni razsodilo, da je Berglund lagal, kriv je bil le, da svojih obtožb glede podkupnine ni navedel v pogojniku. Le sodišče je namreč tisto, ki lahko nekoga obsodi podkupovanja. Veliko prahu so lani dvignile tudi nekatere odločitve ustavnega sodišča, ki je dopustilo referenduma glede pokojninske zakonodaje in družinskega zakonika, hkrati pa je za neustavno razglasilo poimenovanje ulice po pokojnem jugoslovanskem voditelju Josipu Brozu - Titu v Ljubljani.

Vrnitev leta

Večina Evrope doživlja vzpon nacionalističnih strank, slovenski volilci pa so odločili, da morajo nacionalisti, zbrani v SNS, zapustiti parlament. Se je pa v državni zbor vrnila ultra konservativna stranka s krščanskim pedigrejem, NSi, ki odkrito skrbi za ohranjanje vrednot medvojne kolaboracije. "Kmečka konkretnost", kot je moralni teolog Ivan Štuhec opisal njihovo voditeljico Ljudmilo Novak, pa že dokazuje, da bo s svojimi precej kontroverznimi izjavami, na primer da "severovzhodna Slovenija ne razume zgodovinskih razmer in dogajanja v času NOB in po njem, v osrednji Sloveniji, na Dolenjskem in Notranjskem, zato ljudje tudi ne razumejo našega zavzemanja za več resnice o povojnem dogajanju v Sloveniji," ali "da se v svetu vedno bolj pojavljajo predlogi o prepovedi splava", precej razburjala duhove na Slovenskem. Nacionaliste je uspešno zamenjal tudi Tomaž Majer, čigar zapis na spletni strani SDS glede novih državljanov v trenirkah je povzročil huronsko zgražanje javnosti.