Slovenija se je 1. januarja 2007 kot prva od novih članic EU pridružila dotedanjim 12 članicam območja evra. Čez leto dni sta ji nato sledila Malta in Ciper, čez dve leti je evro prevzela Slovaška, lani pa je skupno valuto uvedla tudi Estonija. Vse skupaj si evro v 17 članicah danes deli 332 milijonov prebivalcev.

Za uradni datum uvedbe evra sicer velja 1. januar 1999, ko ga je 11 članic EU prevzelo kot knjižno valuto. Temu koraku je tri leta kasneje sledila uvedba evrskih bankovcev in kovancev, ko se je območju evra pridružila še Grčija.

Slovenija si je že ob vstopu v EU 1. maja 2004 za cilj zadala čimprejšnjo uvedbo evra. Da je to lahko storila, je morala izpolniti vrsto pogojev, predvsem je morala znižati inflacijo na evropsko raven in voditi varčno javnofinančno politiko.

Slovenija je po pripravah, ki so jih v EU označili za zgledne, evro prevzela v znamenju evforije nad novim dosežkom takrat še ne šestnajstletne države. Prvi dve leti evra v Sloveniji sta zaznamovali visoka gospodarska rast in visoka inflacija, ki pa je bila le deloma vezana na uvedbo nove valute.

Ob vseh siceršnjih pozitivnih učinkih za gospodarstvo je prevzem evra v Sloveniji povzročil tudi negativna gibanja. Zaradi padca obrestnih mer in lažjega dostopa do kapitala je prišlo do izjemne rasti zadolževanja bank in podjetij. To je pripeljalo do današnjega problema prezadolženosti, ki povzroča številna insolvenčne postopke in zavira gospodarsko okrevanje.

Gospodarska kriza, ki ji je nato sledila dolžniška in sedaj že sistemska kriza v evrskem območju, je povzročila, da obe obletnici tako v Sloveniji kot v EU minevata v bolj pesimističnem ozračju. Prihodnja leta slovenskega članstva v evrskem območju bodo zaradi tesnejše fiskalne in gospodarske integracije verjetno precej drugačna kot prvih pet let.

Mineva deset let od uvedbe evrskih kovancev in bankovcev

Mineva natančno deset let, odkar so v prvih 12 državah članicah EU uvedli evrske bankovce in kovance, s katerimi danes vsakodnevno posluje preko 300 milijonov Evropejcev. Natančno pet let kasneje je evro kot valuto sprejela Slovenija, sedaj pa se zdi, da se je skupna evropska valuta v gospodarski krizi znašla na resni preizkušnji.

Evro so kot valuto uvedli januarja 1999, tri leta kasneje pa je 12 držav t. i. območja evra opustilo nacionalne valute in popolnoma prešlo na evro, poroča hrvaška tiskovna agencija Hina.

Območje evra je najprej obsegalo Avstrijo, Belgijo, Finsko, Francijo, Grčijo, Irsko, Italijo, Luksemburg, Nizozemsko, Nemčijo, Portugalsko in Španijo. 1. januarja 2007 se mu je kot prva med novimi državami članicami Evropske unije pridružila Slovenija, leto kasneje sta sledila Ciper in Malta, še leto za njima Slovaška. Kot zadnja se je območju evra, ki tako obsega 17 držav, danes priključila Estonija.

Po podatkih evropske centralne banke (ECB) je v obtoku trenutno 14,2 milijarde evrskih bankovcev in 95,6 milijarde kovancev v skupni vrednosti 870 milijard evrov.

Uvedba evra je zadnjih deset let prispevala k makroekonomski stabilnosti in nižji inflaciji, odpravila stroške pri menjavi valut, olajšala čezmejno trgovino, potrošnikom ponudila jasno sliko cen in stroškov v različnih državah območja evra in prispevala k manjšanju cenovnih razlik v Evropi.

V luči gospodarske krize, ki je močno načela gospodarstvo številnih evropskih držav in držav območja evra, pa se čedalje pogosteje slišijo opozorila, da je evro kot valuta blizu propada, ker ne temelji na evropski ekonomski in fiskalni uniji, ampak zadeva zgolj monetarno politiko EU.

Finančna kriza, ki se je leta 2008 začela v ZDA, je namreč prerasla v gospodarsko, ki je prinesla recesijo in razkrila številne dolžniške probleme. Sedaj že sistemska kriza v evrskem območju je povzročila, da obletnica v EU mineva v razmeroma pesimističnem ozračju.

Evropski voditelji namreč vse pogosteje opozarjajo, da bo reševanje krize dolgotrajno in naporno, mnogi ekonomisti pa napovedujejo, da gospodarstvo območja evra počasi, a zagotovo drsi v novo recesijo, ne glede na to, da je v začetku lanskega leta kazalo na precej dobro okrevanje, predvsem na temelju solidne rasti v Nemčiji, ki je v EU gospodarsko najstabilnejša.

Eden od razlogov za slabe gospodarske obete je neodločno odzivanje evropskih voditeljev na dolžniško krizo, pomanjkanje pravega voditeljstva in spori med državami, na primer med Nemčijo in drugimi glede vloge ECB pri reševanju krize in glede uvedbe skupnih evrskih obveznic.