Revizija je potekala pri službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko v vlogi organa upravljanja, ministrstvu za okolje in prostor, ministrstvu za gospodarstvo in ministrstvu za zdravje, ki je leta 2010 izvedlo prvi izbor projektov energetske sanacije in trajnostne gradnje stavb v javnem sektorju. Na podlagi izvedenega revizijskega pregleda je računsko sodišče izreklo mnenje, da je država kohezijska sredstva za energetsko sanacijo in trajnostno gradnjo stavb v javnem sektorju porabljala delno učinkovito.
Računsko sodišče je službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ministrstvu za gospodarstvo in ministrstvu za zdravje podalo več priporočil za učinkovitejšo porabo javnih sredstev, predvsem glede načina izbire projektov ter izvajanja in financiranja investicij v stavbe, katerih lastnica je država. Slovenija se je v letu 2007 zavezala, da se del sredstev nameni za energetsko sanacijo in trajnostno gradnjo stavb v javnem sektorju. V začetku leta 2009 je bilo področje energetske sanacije in trajnostne gradnje stavb v javnem sektorju določeno kot protikrizni ukrep vlade, do prve izbire projektov pa je prišlo šele v začetku leta 2010.
Računsko sodišče je ugotovilo, da kljub dolgotrajnemu usklajevanju odločitev o načinu izvedbe energetske sanacije in trajnostne gradnje stavb v javnem sektorju ni bila najustreznejša. V javnem sektorju ni celovitega pregleda stanja energetske učinkovitosti stavb, glede na omejena finančna sredstva pa je bilo mogoče energetsko sanirati le majhen delež stavb. Kriterij za izbiro je bil polni čas obratovanja stavb, kar je po mnenju računskega sodišča le dobro izhodišče za oblikovanje kriterijev za izbiro, ne pa edini kriterij za izbiro ciljnih skupin za energetsko sanacijo in trajnostno gradnjo stavb v javnem sektorju.
Odstopanje od običajne prakse
Ministrstvo za zdravje je v vlogi tako imenovanega sodelujočega ministrstva izvedlo prvi javni razpis za izbor projektov energetske sanacije in trajnostne gradnje stavb v javnem sektorju. Ta javni razpis odstopa od običajne prakse izvajanja investicij na področju zdravstvene dejavnosti, kar je mogoče povezati z nejasno urejenimi razmerji z omenjenimi javnimi zavodi glede stavb, ki jih imajo v uporabi, in načina financiranja investicij vanje. Razpis je vseboval neustrezne pogoje in zahteve ob dejstvu, da je država lastnica nepremičnin in ministrstvo za zdravje neposredno odgovorno za stavbe, ki jih uporabljajo javni zavodi na sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti (bolnišnice, inštituti, klinični centri).
Ministrstvo za gospodarstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi izvaja izbiro projektov za energetsko sanacijo javnih stavb še na drugih področjih, pri katerih se prav tako lahko pojavi tveganje, da razmerja med lastniki in uporabniki teh javnih stavb ter način izvajanja in financiranja investicij javnih zavodov niso jasno urejena. Celotna vrednost sofinanciranih projektov energetske sanacije in trajnostne gradnje stavb v javnem sektorju je zaradi višje stopnje sofinanciranja od prvotno načrtovane bistveno manjša. Računsko sodišče je ugotovilo, da je ministrstvo za gospodarstvo brez ustreznih vsebinskih podlag spremenilo tudi vrednosti kazalnikov.
