Dan, poln pozitivnih kulturnih konotacij, je primerna priložnost, da ponovno opozorimo na najbolj očitne težave celotnega kulturnega polja, ki se začnejo v razraščenem in močnem javnem sektorju, se nadaljujejo pri slabem socialnem položaju, v katerem deluje najbolj aktiven in prodoren del slovenske umetnostne ustvarjalnosti, ter se sklenejo na področju, ki simptomatično oznanja odsotnost kulturnih prioritet in strategij - pri investicijah v kulturi.
V Sloveniji država in občine upravljajo vse večje kulturne ustanove, saj nimamo nobenega neodvisnega kulturnega subjekta, ki bi se po velikosti ali obsegu dela lahko meril z največjimi, na primer s katerim od štirih SNG, Cankarjevim domom, nacionalnimi in občinskimi muzeji, galerijami ter drugimi javnimi službami. A močan javni sektor ni nujno v korist ciljem države na področju kulture, saj je bila zanj v zadnjih dveh desetletjih značilna nekontrolirana rast, profesionalno osiromašenje in birokratizacija dela, zaradi česar vlada v kulturnem polju opazna mera prepričanja, da so javni zavodi močno potrebni sprememb, ne da bi te morale nujno pomeniti "šok terapijo".
Posodobitev brez šok terapije
Te spremembe bi se morale zgoditi na področjih organiziranja, upravljanja, financiranja in spremljanja kulturnih ustanov. Danes namreč poznamo le univerzalni javni zavod in tako organizacijo lahko smiselno tudi v prihodnje ohranjajo vsi tisti javni zavodi, katerih delo je visoko regulirano (arhivi, muzeji, knjižnice), medtem ko bi mnogim drugim institucijam bolj ustrezale drugačne organizacijske oblike: na primer gospodarska družba nepridobitnega značaja, ustanova, društvo ali zavod. Medtem ko danes v javnih zavodih polni nadzor prek imenovanja vodstvenih teles ohranja ustanovitelj (država, občina), bi se upravljalstvo, vodenje in programi v omenjenih institucijah oblikovali okoli umetniških in strokovnih skupin, kot to velja za celoten nevladni sektor že danes.
Prevetritve je potrebno tudi zaposlovanje v javnem sektorju, v katerem je zaradi visoke varnosti zaposlitev onemogočen pritok in pretok novih znanj, metod, pogledov in talentov, kar v končni fazi prinaša vse slabšo kakovost programov javnih zavodov. Že obstoječ profesionalni in generacijski prepad še bolj poglabljajo ukrepi, ki skušajo maso za plače še bolj privatizirati, na primer prepoved zaposlovanja v javnem sektorju. Kot pravi raziskovalka kulturnih politik Vesna Čopič, bi javni sektor v kulturi svoj trg dela dobil že s tem, da bi v rabo stopili drugod po svetu že uspešno rabljeni ukrepi, kot so skrajševanje delovnega časa, uvajanje pripravništva, konkurenčna prepoved za polno zaposlene, prekvalifikacije in zmanjšanje plač na osnovi stalnosti zaposlitve.
Ogromne dohodkovne razlike
Zaposleni v javnem sektorju na področju kulture so zaščiteni tudi z močnim sindikalnim gibanjem, ki pa bržkone igra sporno vlogo, saj so namreč druga plat razpaslega javnega sektorja neodvisni akterji in samozaposleni na področju kulture, ki tudi po zaslugi organiziranega varovanja zaposlitev v javnem sektorju delajo večidel v prekernih delovnih razmerah.
Analize kažejo, da je med dohodki samozaposlenih in zaposlenih v kulturi velik razkorak, tudi če prvi dosegajo vrhunske rezultate, imajo ustrezno izobrazbo in so enako obremenjeni kot njihovi kolegi v varnih zaposlitvenih razmerjih. Primerjave avtorskega honorarja in plače zaposlenega kažejo, da samozaposleni dosega le okoli 40 odstotkov dohodka zaposlenega v kulturi oziroma še manj, če ovrednotimo dejanske stroške samozaposlenih. Eden od razlogov za tako vrzel tiči v dejstvu, da so samozaposleni v kulturi zakonsko obravnavani kot gospodarska družba oziroma kot delodajalec samemu sebi, zaradi česar je njihov celoten prihodek obravnavan kot dobiček, iz njega pa morajo kriti vse materialne stroške. "Negativne posledice prekernosti ustvarjalcev bi bilo treba sistemsko reševati v sodelovanju z vsemi pristojnimi ministrstvi," pravi samozaposlena vizualna umetnica Marija Mojca Pungerčar. Kot dolgoročno vzdržna rešitev se kaže tudi možnost, ki jo formulirajo sindikalni predstavniki samozaposlenih: umestitev samozaposlenih v zakon o delovnih razmerjih, na osnovi česar bi lahko plačo zahtevali od svojih naročnikov, zagotovljene pa bi jim bile tudi vse preostale delavske pravice.
Socialne problematike na kulturnem polju dopolnjujejo tiste, s katerimi se soočajo sicer dobro organizirane, usposobljene in kreativno vitalne nevladne organizacije na področju kulture (NVO). Prekerno delo ima prav tu namreč enega svojih habitatov, na eksistencialni ravni pa se nevladne institucije soočajo še s prostorskimi težavami, finančno nestabilnostjo in časovno pogoltno birokracijo. Vseeno pa je uspelo prav NVO v obdobju zadnjega desetletja vzpostaviti živahen dialog z javnimi instancami. Kot poudarjajo predstavniki NVO pri Društvu Asociacija je zato v prihodnje za stabilizacijo razmer treba poskrbeti (med drugim) za kontinuiran in zavezujoč dialog ter nujnost strukturnega financiranja NVO zagotoviti z opredelitvijo v osrednjih zakonskih dokumentih.
Dozidave in pozidave
Te dni je v prenovljeni stavbi na Metelkovi odprl vrata novi Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM). Ideja zanj je padla že v času kulturne ministrice Andreje Rihter, projekt je nato peljala Majda Širca, formalno pa so ga končali v času tehničnega vodenja resorja Boštjana Žekša. Te dni se v prenovljeno in dozidano stavbo vrača ansambel ljubljanske Opere; investicija prenove se je iz časa ministrovanja Vaska Simonitija prav tako zavlekla do Žekša. Naslednja neizogibna prenova čaka ljubljansko Dramo, govori pa se o nujnosti še dveh novih institucij - Umetniške akademije v Ljubljani, kjer bi nov dom našle vse tri umetniške akademije, ter dolgo pričakovanega Centra sodobnega plesa. A kaj več kot priprave dokumentacije v Nacionalnem kulturnem programu 2012-2015 niso obljubili.
Značilnost naših kulturnih investicij so dozidave, pozidave, bolj ali manj posrečeni prizidki, vselitve v neke začasne, najpogosteje za drugačno branžo kot za umetniško produkcijo namenjene prostore, medtem ko od zgraditve Cankarjevega doma v začetku 80. let prejšnjega stoletja na področju kulture praktično nismo bili priče nobeni investiciji v obliki novogradnje. Na prepad obsojena se je še nedolgo nazaj zdela tudi mariborska ideja v okviru Evropske prestolnice kulture 2012 - s centrom MAKS in novo Umetnostno galerijo Maribor (UGM) v njem, kjer sicer participirajo tako vlada kot kulturno ministrstvo, mestna občina in sredstva EU. Novogradnja naj bi stala 17 milijonov evrov, pridobitev uporabnega dovoljenja napovedujejo že čez pol leta, mi pa kar nekako skeptično ogledujemo prvi temeljni kamen, ki so ga položili (šele) oktobra letos. Bo to praktično prva nova stavba po mnogo letih v Sloveniji?
Čas za investicijske premike
Slovenija se na področju kulturnih investicij sploh lahko pohvali z napol domišljenimi investicijami, ki si jih potem kot vroč kostanj podajajo med sabo kulturni ministri in prelagajo odgovornost drug na drugega. Najbolj razvpita v zadnjem času je predraga investicija v ljubljansko Opero, ki na koncu sploh ne bo primerna za velike operne produkcije in bo za najemnino še vedno gostovala drugje, medtem ko bi za isti denar - ob vnaprejšnjem premisleku - lahko v Sloveniji zdaj stala ena nova operna stavba in pol.
Vsaj 25 let se vleče zgodba tudi okoli nujno potrebnega NUK 2, ki še vedno ne stoji, tu je še živa in nepremična kulturna dediščina, ki životari ob pomanjkljivih sredstvih za vzdrževanje ali celo brez skrbnih gospodarjev, obsojena na korozijo časa in entuziazem posameznih lastnikov in upravljavcev, ki jih država za to, da v takšnih stavbah bivajo, zanje skrbijo oziroma vanje celo vnašajo (kulturne) vsebine, ne nagradi praktično z ničemer.
V slovenski kulturi je tako velik dosežek že, če nam za neko investicijo uspe sestaviti dokumentacijo in poiskati denar, pri čemer pa smo brez vizij, kaj želimo od objekta imeti. Zakaj pa ne denimo dobičkonosni kulturni turizem? Uršula Cetinski, direktorica Slovenskega mladinskega gledališča, sicer pričakuje, da se kultura ne bo udinjala ekonomiji in kapitalu, saj imata umetnost in kultura sebi imanenten jezik in kriterije. Kar seveda drži, vprašanje pa je, ali lahko tako "visoke kriterije" v vsesplošni krizi financ in vrednot tudi zares obdržimo. Morda si bo treba priti nasproti.
