Možnost, da bi prekinil dosedanjo prakso predlaganja mandatarja iz vrst zmagovite stranke (edina izjema doslej je bila Demosova vlada, ko je bila pred volitvami leta 1990 sklenjena koalicija pomladnih strank ter je mandat dobil predsednik najmočnejše stranke v tej koaliciji (SKD) Lojze Peterle in ne prvak relativne zmagovalke SDP), je predsednik države Danilo Türk nakazal na menedžerskem kongresu v Portorožu. "Storiti moramo vse, da bomo dobili stabilno vlado. Moj prispevek v tem kontekstu ni neznaten. V nekem trenutku bom predlagal mandatarja in verjemite mi, pri izbiri bom temeljito premislil o tem, kdo so tisti ljudje, ki lahko prispevajo k taki vladi, o kakršni govorite, in kdo to niso. Toliko lahko povem danes. Lahko pa mi verjamete, da mislim zelo resno," je septembra letos poudaril Danilo Türk.

Te svoje besede je dodatno pojasnil v intervjuju v Delovi Sobotni prilogi dobra dva tedna pozneje. Opozoril je, da mu daje ustava precejšen manevrski prostor. Govori namreč, da se je predsednik republike dolžan posvetovati z vodji poslanskih skupin in da predlaga kandidata za mandatarja, nič pa ne o tem, kakšna merila naj predsednik ob tem upošteva. "Predsednik mora priti do prepričanja, da bo predlagani mandatar na podlagi volilnih rezultatov dobro opravil svoje delo. Da bo podal prepričljiv predlog za sestavo vlade in da bo dobro vodil vlado. To je vse," je poudaril Türk.

Alibi naj bi predsedniku dal Janez Janša sam

V levosredinskih političnih vrstah kot pomembno za morebitno Türkovo odločitev, da za mandatarja ne bo predlagal prvaka zmagovite stranke, če bo to SDS, temveč na primer prvaka drugouvrščene stranke, izpostavljajo razliko v na volitvah doseženem rezultatu prvo- in drugouvrščene stranke. Kot pravijo, bi lahko predsednik republike po posvetovanju s političnimi strankami ugotovil, da ima predsednik drugouvrščene stranke večjo možnost, da sestavi trdno vlado, kar je v času krize še kako pomembno. Ta možnost pa odpade, če bo razlika med predvidoma prvouvrščeno SDS in drugouvrščeno stranko (to mesto se nasmiha Jankovićevi Pozitivni Sloveniji) velika. V primeru prepričljive Janševe zmage bi imel namreč prvak SDS tudi veliko možnosti, da sestavi trdno vlado.

Ob tem je mogoče slišati tudi razmišljanja, da je nekakšen alibi, da za mandatarja ne predlaga predsednika relativne zmagovalke, dal predsedniku države Janez Janša sam. Ko se je namreč Türk zavzel za predčasne volitve, so v SDS poudarili, da so od njega pričakovali manj sprenevedanja in več samokritičnosti, saj je "predsednik Türk del problema in ne del rešitve". Med drugim zato, ker je po prejšnjih volitvah podelil levi politični opciji vladni mandat. "Predlagatelj vedno nosi svoj del odgovornosti, če tisti, ki ga je predlagal in podpiral, zavozi razvoj države," so junija letos v SDS komentirali Türkovo odločitev, ko je po volitvah leta 2008 dal mandat predsedniku zmagovite SD Borutu Pahorju.

Zadnjo besedo ima državni zbor

Pravni strokovnjaki soglašajo, da predsednik republike po ustavi za predsednika vlade ni dolžan predlagati prvaka zmagovite stranke. Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Igor Kaučič pravi, da ustava v prvi vrsti zasleduje cilj, da dobimo predsednika vlade, ki je sposoben oblikovati koalicijo z absolutno večino. Ker predsednika vlade voli državni zbor, naj bi predsednik republike predlagal tistega kandidata, ki lahko dobi absolutno večino. Bodisi je to relativni zmagovalec volitev - doslej je bilo to vedno pravilo, od katerega predsedniki niso odstopali - bodisi na posvetovanjih s poslanskimi skupinami predsednik republike ugotovi, da lahko oblikuje koalicijo z absolutno večino predsednik druge stranke, čeprav ta ni relativna zmagovalka.

Edino odprto vprašanje je torej, ali tistega, ki ni zmagovalec volitev, predlaga državnemu zboru takoj ali pa bodisi zaradi tradicije bodisi zaradi odnosa do zmagovalca najprej poskusi z relativnim zmagovalcem in nato, če temu ne uspe sestaviti vlade, šele v drugem krogu predlaga drugega kandidata. A to - tako Kaučič - ni ustavnopravno vprašanje, temveč gre bolj za politično oceno predsednika republike. Relativni zmagovalec se tako zoper odločitev predsednika, če se ta odloči za drugega kandidata za mandatarja, tudi ne more pritožiti. Kaučič ob tem poudarja, da ima v vsakem primeru zadnjo besedo državni zbor, ki voli predsednika vlade in tako lahko kakršen koli poskus zlorabe vedno prepreči. Poslanske skupine ali najmanj deset poslancev lahko navsezadnje tudi sami predlagajo predsednika vlade.

Nekdanji ustavni sodnik Janez Čebulj se strinja, da lahko predsednik republike glede na ustavo po posvetovanju s poslanskimi skupinami za mandatarja predlaga kogar koli. Ustavno nedopustna bi bila le zloraba te pristojnosti. Do tega bi denimo prišlo, če predsednik za mandatarja ne bi predlagal kandidata politične stranke, ki je dosegla relativno večino, in obstajajo realne možnosti, da ta sestavi večinsko koalicijo. Prav tako bi bila zloraba, če bi predlagal kandidata politične stranke, ki ni dosegla relativne večine in ne bi obstajale realne možnosti, da bi sestavil večinsko koalicijo. "In seveda bi šlo za zlorabo pristojnosti iz 111. člena ustave, če predsednik ne bi predlagal za mandatarja kandidata stranke, ki je na volitvah dobila večino poslanskih sedežev v parlamentu."

Po mnenju nekdanjega ustavnega sodnika Lojzeta Udeta bi se predsednik Danilo Türk lahko odločil, da za predsednika vlade ne bo predlagal relativnega zmagovalca volitev, če bi bil denimo to prvak SDS Janez Janša, Zoran Janković pa bi dosegel drugi rezultat in bi se na posvetovanjih z vodji poslanskih skupin nedvoumno izkazalo, da lahko le Janković sestavi koalicijo. Se zdi pa tak razplet Udetu malo verjeten. Če bi bilo jasno, da zmagovalec ne more sestaviti koalicije, bi namreč njegova kandidatura pomenila le zavlačevanje, pojasnjuje Ude.

Predsednik države pa bi relativnemu zmagovalcu volitev po njegovem prepričanju moral dati priložnost, tudi če se stranke ne bi izjasnile, s kom so pripravljene iti v koalicijo, bi pa kazalo, da ima relativni zmagovalec možnost sestaviti vlado.