Slovenska muslimanska skupnost, ki svoje obrede ob večjih verskih praznikih bolj kot ne opravlja v stanovanjskih hišah ali športnih dvoranah, si že vrsto let želi imeti lasten center z osrednjim verskim objektom. Tokrat so še en korak, morda celo dva bližje, saj je ljubljanski župan Janković pojasnil, da pričakuje gradbeno dovoljenje ob koncu leta 2012. Takrat naj bi položili tudi temeljni kamen. Največji zalogaj so seveda stroški gradnje, saj je mufti Islamske skupnosti v Sloveniji Nedžad Grabus povedal, da so stroški projekta samo do danes znašali okoli pet milijonov evrov. Kakšna pa bo končna cena, seveda ni znano. Vendar se je pojavil premožni katarski emir Hamad bin Kalifa Al Tan, ki naj bi gradnjo ljubljanskega džamije in drugih spremljajočih objektov financiral z osem mestno številko v evrih.

Zgodba o gradnji ljubljanskega islamskega centra oziroma vsaj džamije je stara več kot 40 let. Že ob gradnji zagrebškega islamskega centra, ki je bil odprt 1987, se je veliko govorilo, da bo svoj islamski center dobila tudi Ljubljana in sicer v bližini Žal. Omenjalo se je lokacijo, kjer sedaj v bližini stoji športni center Stožice. Po osamosvojitvi je zgodba o gradnji o džamije za nekaj časa potihnila, prav tako se je zdelo, da ji ni naklonjena politična situacija v poosamosvojitveni Sloveniji, ko so na Balkanu še vedno divjali vojni spopadi.

Užaljena verska čustva Slovencev

Slovenska muslimanska skupnost je dolgo iskala primerno lokacijo in potem je na prelomu tisočletja prišlo do ideje, da bi bila primerna lokacija za islamski kulturni center neurejeno zemljišče med Malim grabnom in Cesto dveh cesarjev ob ljubljanski južni obvoznici. To je sprožilo precej neslaven del novejše slovenske zgodovine, saj je v javnosti prihajalo od negodovanj do versko nestrpnih izjav, ki so jih izrekali tudi nekateri posamezniki, ki se še letos potegujejo na državnozborskih volitvah. V ljubljanski mestni svetniški skupini NSi so denimo tedaj javno spraševali, ali džamija na robu Ljubljane ne bo motila verskih čustev Slovencev in spremenila podobo mesta in poudarjali, da gre za prvovrstno politično vprašanje.

Projekt ljubljanskega islamskega kulturnega centra ob Malem grabnu se je sprva odvijal zelo počasi, tudi na ljubljanskem mestnem svetu. Dogajanje je nekoliko popestril najbolj jezični ljubljanski nadškof Franc Rode, ki je na božični večer 2002 izjavil, da je „mošeja politični center, medtem ko je cerkev duhovni center.“ Nato je prišlo do polemik, ali ne bi morala o izgradnji islamskega centra v Ljubljani odločati država, ljudstvo pa je bilo razdeljeno. Konec leta 2003 so po burni razpravi na „nočni“ seji ljubljanskega mestnega sveta potrdili spremembe prostorskega akta za območje, kjer naj bi stal islamski verski in kulturni center. Hkrati pa so pojavili pomisleki glede primernosti lokacije, ker gre za poplavno območje, kar so prebivalci Ljubljane občutili pred leti.

Ljubljanski mestni svetnik Mihael Jarc, na letošnjih državnozborskih volitvah kandidira na listi NSi, je kmalu zatem začel z zbiranjem podpisov za referendum o džamiji. Ljubljanski predstavniki SLS pa so v začetku 2004 pozvali, da je izgradnjo džamije takoj in nepreklicno ustaviti. O gradnji bi lahko spet razmišljali „po dokončni zmagi nad islamskim fundamentalizmom in terorizmom“. Stranka SLS se je potem javno ogradila od njihovih izjav. Ljubljanska mestna oblast, ki jo je vodila županja Danica Simšič, je naposled odločila, da bo najbolje, če o džamiji odloča ustavno sodišče.

Ustavno sodišče preprečilo referendum

Ustavni sodniki so sprva zavrnili ocenitev ustavnosti mestnega odloka o džamiji, češ, da za to niso pristojni. Prišlo je do razpisa referenduma in naknadno do nove vsebinske ustavne presoje referenduma, ki pa ga je Ustavno sodišče preprečilo. Tudi zato, ker naj bi bili motivi, iz katerih so pobudniki referenduma nasprotovali  gradnji džamije, ustavno nedopustni. Ob tem so se pojavile optimistične napovedi, da naj bi bil projekt Islamskega centra končan do konca prejšnjega desetletja in da bi vse skupaj stalo med 5 in 10 milijoni evrov. Kar pa so bile zgolj pobožne želje.

Nasprotovanj gradnji džamije še ni bilo konec.  Zgodila se je civilna iniciativa okoliških prebivalcev, ki je nasprotovala gradnji, prav tako pa so ji nasprotovale tudi nekatere politične stranke. Poslanka SNS Barbara Žgajner Tavš (trenutno kandidira za poslanko Jankovićeve Pozitivne Slovenije v Trbovljah) je v imenu svoje tedanje stranke izrazila nasprotovanje gradnji islamskega centra in poudarila, da v SNS opozarjajo na spornost predloga sporazuma med Slovenijo in islamsko versko skupnostjo, ki naj bi po njenih besedah "v slovenski pravni red vključil celo šeriatsko pravo".

Z Jankovićem so stvari stekle hitreje

Prvo idejo o premestitvi islamskega centra na sedanjo lokacijo v središču mesta je podal marca 2004 tedanji mestni svetnik Miha Jazbinšek iz vrst Zelenih Slovenije, ki se mu je zdela najbolj primerna lokacija na koncu Parmove ulice ob stavbi Dela. Kasneje pa je predstavil novo lokacijo nedaleč stran, na križišču Parmove in Kurilniške ulice, saj je bila bila MOL tam lastnica10.000 kvadratnih metrov velikega zemljišča.
Z nastopom županovanja Zorana Jankovića so stvari stekle precej hitreje. Konec maja 2007 je prišlo do podpisa pisma o nameri glede prodaje omenjenega zemljišča islamski verski skupnosti, naslednje leto do potrditve novega prostorskega načrta in do podpisa kupoprodajne pogodbe. Spet je na sceno stopil Mihael Jarc, ki je ponovno skušal zbirati podpise za referendum o džamiji, vendar mu je to županstvo preprečilo. Jarčevo tožbo pa je zavrnilo upravno sodišče. Predsednica NSi Ljudmila Novak je Jankovića ob tem javno spraševala, če se zaveda posledic za slovensko kulturo, ki jih ima izgradnja takšnega objekta.

Slovenske politične stranke pred letošnjimi volitvami nimajo velikih pomislekov glede novega ljubljanskega islamskega centra. Glede na anketo Dela med največjimi slovenskimi političnimi strankami džamiji z minaretom nasprotuje le SNS, medtem, ko ima nekaj strank iz tako imenovanega desnega dela politike le manjše zadržke kot denimo, da bi moral biti v skladu z arhitekturnim in kulturnim okoljem.