Odhajajoči prometni minister Patrick Vlačič je prepričan, da morebitna izguba evropskih kohezijskih sredstev za načrtovano gradnjo drugega tira ne bi bila usodna in da je Slovenija drugi tir sposobna zgraditi sama.
Evropska komisija je že 14. aprila letos potrdila spremembe in dopolnitve črpanja sredstev iz finančne perspektive 2007–2013. Na prometnem ministrstvu so za Delo povedali, da bodo vlogo za odobritev evropskih sredstev vložili predvidoma 30. marca 2012. Do tedaj morajo pripraviti novelacijo že izdelanega investicijskega programa (oblikovan bo do konca februarja, zagotavlja ministrstvo), študijo upravičenosti in analizo tveganj.
S tem bomo lahko v okviru prednostne in indikativne rezervne liste projektov počrpali vsa predvidena sredstva za železniško infrastrukturo. Tiskovna predstavnica ministrstva Eldina Knez je za časnik pojasnila, da mora Slovenija bistveno izboljšati železniško infrastrukturo, pri čemer je evropski denar pravzaprav manjši del vseh potrebnih sredstev. Zato je po mnenju ministrstva smiselno porabljati denar za projekte po vrsti, kot prihajajo v fazo gradnje. To pa ne spremeni morebitne nujnosti gradnje določenega projekta - drugega tira.
Uradno: drugi tir lahko ostane brez denarja EU
Delo še piše, da posodobitev železniške proge, ki postopoma izboljšuje železniško povezavo, zadošča za sedanje potrebe Luke Koper in njene potrebe v prihodnjih štirih letih. Ker pa nameravajo dežele Daljnega vzhoda, Kitajska, Koreja in Japonska, prek severnojadranskih pristanišč v desetih letih bistveno okrepiti transportno pot, bi bil brez drugega tira kasnejši razvoj Luke ogrožen. Z drugim tirom bi se tudi precej zmanjšali izpusti ogljikovega dioksida in obremenitev cest.
O tem, kako bi Slovenija lahko sama zagotovila prvotno načrtovanih 900 milijonov evrov za drugi tir, je Delo razkriva več neuradnih predlogov. Dobro obveščeni viri z DRI, družbe za razvoj infrastrukture, in prometnega ministrstva trdijo, da bo znesek zagotovo presegal 1,1 milijarde. Po teh informacijah bi lahko del sredstev prejeli z dodatno zadolžitvijo države, pri čemer bi odplačevanje zagotovili iz naslova cestne takse na račun izpustov CO2. Omenjena taksa lahko vsako leto v proračun prinese 120 milijonov evrov. Drugi mogoči vir bi bila oddaja koncesije, toda malo verjetno je, da bi kdo privolil v koncesijo za tako kratek del proge - 29 kilometrov. Tretji mogoči vir pa bi bila koncesija, ki bi jo za upravljanje tretjega pomola Luke Koper plačeval koncesionar. Seveda bi Slovenija morala dobiti vlagatelja v tretji pomol, za kar na prometnem ministrstvu pravijo, da to ni težave.
