Po odločitvi ustavnega sodišča je izpodbijani člen zakona v delu, v katerem določa petletni rok po polnoletnosti otroka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, v neskladju s 35. členom ustave. Člen so zato v tem delu razveljavili.
Iz te odločitve sledi, da za izpodbijanje očetovstva in materinstva ni določen prekluzivni rok, enako kot po odločitvi zakonodajalca tudi ni določen prekluzivni rok za ugotavljanje očetovstva ali materinstva, navaja ustavno sodišče v odločbi, ki jo je soglasno sprejelo 13. oktobra.
Kot nedopustno ocenjuje, da omenjeni rok teče od dneva polnoletnosti otroka. "Takšna ureditev nesorazmerno omejuje pravico otroka, da izpodbije pravno priznano starševsko razmerje, ki ni skladno z biološkimi dejstvi," so zapisali v odločbi.
Zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva ali materinstva, enako kot tudi za njuno ugotavljanje, vendar ga mora urediti tako, da ne bo nesorazmerno posegel v otrokovo pravico do poznavanja svojega lastnega izvora, varovano s 35. členom ustave, opozarjajo ustavni sodniki.
Omenjeni 98. člen zakona določa, da lahko otrok s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta, in sicer v petih letih od dneva, ko postane polnoleten. Višje sodišče pa pojasnjuje, da na ugotovitev očetovstva ni mogoče tožiti, dokler velja po zakonu neki drug moški za očeta otroka.
Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba v neskladju s pravico otroka do poznavanja svojega izvora, ki naj bi sodila v sklop osebnostnih pravic, ki jih zagotavlja ustava.
Navaja, da bi moral otrok imeti v vsakem primeru po polnoletnosti na razpolago določen čas, v katerem bo razčistil vprašanje starševstva, za odmero tega časa pa bi moralo biti odločilno, kdaj je polnoletni otrok izvedel za okoliščine, ki utemeljujejo njegov dvom o očetovstvu.
