Teh je več tipov, dr. Mandičeva pa pojasnjuje, da je vsem oblikam skupno, da se odrekajo dobičku na račun svojih članov. Zadružniki si skupaj postavijo stanovanjske enote na skupni parceli, ki jo zelo pogosto dobijo brezplačno ali po zelo ugodni ceni od lokalne skupnosti. Nato se po demokratičnem principu en zadružnik en glas dogovorijo o načrtu gradnje, zadruga dobi bančno posojilo, za katerega jamčijo zadružniki s svojim premoženjem, pogosto s posojilom pomaga tudi država, navaja Mandičeva in nadaljuje, da nad potekom zidave zadružniki izvajajo tudi zelo demokratičen nadzor.

Zadruge za srednji sloj

Za zadruge je značilen zmeren standard gradnje, saj sicer ne dobijo pomoči občine ali države, po besedah dr. Mandičeve pa ima stanovanjski kompleks zelo pogosto nekaj skupnih površin, zelenic in dostopov, pogosto gre za vrstne hiše. Po končani gradnji se zadružniki vselijo v stanovanja in postanejo njihovi uporabniki, kredit zanje pa odplačujejo v obliki najemnine, torej kot neke vrste lizing. Kredit zadruge se z leti manjša, delež zadružnika v njej pa se povečuje in z odplačilom kredita zadružnik postane lastnik stanovanja oziroma je upravičen do izplačila vplačanega deleža. "Za zadrugami stoji ideja kolektivne gradnje, ki zaradi ekonomije obsega - isti arhitekt, isti obrtnik, isti materiali za vse - omogoča prihranke," povzema dr. Mandičeva.

"Zadruge so imeniten način, da ljudje stopijo skupaj in zadeve vzamejo v svoje roke, namesto da čakajo na javni stanovanjski sklad oziroma državo," podobno kot dr. Mandičeva meni Blaž Habjan, vodja projekta Uveljavljanje stanovanjskih kooperativ po švicarskem vzoru, ki poteka pod okriljem novomeškega Zavoda Tovarna in je podprt z donacijo Švice v okviru švicarskega prispevka razširjeni EU. Po besedah dr. Mandičeve so zadruge v osnovi namenjene srednjemu sloju ljudi, torej tistim, ki so sposobni odplačevati posojilo za nakup zmerno kakovostnega stanovanja po zmerni ceni: Habjan pa poudarja, da tudi stanovanja, ki jih zadruge gradijo za oddajo v neprofitni najem, v prvi vrsti niso namenjena reševanju socialnih problemov, temveč zagotavljanju varnega in dolgoročno stabilnega doma.

Občina naj bi priskrbela zemljišče po ugodni ceni

Prav neprofitnih najemnih stanovanj po Habjanovih besedah v Sloveniji še posebno primanjkuje, najemniški trg pa je zaradi več kot 90-odstotnega lastništva stanovanj pri nas močno deformiran, kar "tepe" predvsem mlado generacijo in tiste, ki niso prišli do nepremičnine po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu. Zavod zato te dni pri nas predstavlja švicarski model zadrug, ki se na najemniškem trgu - tako pravi Habjan - zelo dobro izkaže.

Model se od tistega, ki ga predstavlja dr. Mandičeva, bistveno razlikuje predvsem v točki lastništva, saj so stanovanja last kooperative. Vsi najemniki stanovanj morajo biti člani te kooperative, lahko pa vanjo vstopijo tudi vsi drugi, ki vplačajo simbolno vsoto. Po Habjanovih besedah švicarsko partnersko kooperativo Codha sestavlja okoli 1000 članov (stanovanja se med interesenti delijo glede na to, kako dolgo je posameznik včlanjen v kooperativo), vstopni vložek za fizične osebe znaša okoli 70 evrov, za pravne osebe pa približno 350 evrov, medtem ko zadružniki plačujejo tudi letno članarino okoli 100 evrov. V Sloveniji bi bilo verjetno primerno te zneske razpoloviti, pravi Habjan in dodaja, da najemnik pred vselitvijo v najemno stanovanje vplača tudi pet odstotkov vrednosti stanovanja, ki pa jih ob izselitvi ali smrti dobi nazaj on ali dediči. Ta model ne predvideva, da bi se delež zadružnika s plačevanjem najemnine v kooperativi povečeval, ampak se povečuje samo kapital zadruge (z njim se gradijo nova stanovanja), medtem ko najemnina - določena na podlagi stroškov hipoteke in vzdrževanja - pada. Prednost zadružnih najemnih stanovanj je po Habjanovih besedah prav višina najemnine, ki je neprofitna in nižja od tržne tudi zaradi gradnje po načelu ekonomije obsega in dejstva, da naj bi zemljišče za gradnjo zadrugi v dolgotrajni najem (v Švici za 100 let) oddala občina, in to pod ugodnimi pogoji. Kooperative so namreč tudi v interesu občin, saj rešujejo stanovanjsko stisko, hkrati pa občine razbremenijo odgovornosti za samo gradnjo. Ob tem javni in zasebni subjekti kontrolirajo drug drugega, poudarja Habjan.

Stanovanjske kooperative bi lahko bile zanimiva možnost za reševanje stanovanjskega vprašanja tudi za slovenske občine, pritrjuje direktorica Javnega stanovanjskega sklada ljubljanske občine Jožka Hegler. Prav v Ljubljani je povpraševanje po neprofitnih stanovanjih izjemno veliko, Heglerjeva pa pojasnjuje, da se je na zadnji razpis občine, ki je v neprofitni najem ponudila okvirno 450 stanovanj, prijavilo skoraj 4000 ljudi.

Vendar Heglerjeva opozarja, da sta za kooperative švicarskega tipa potrebna dva pogoja, ki v Sloveniji še nista izpolnjena: poskrbeti je treba za njihov pravni status in zagotoviti prave bančne instrumente. "V Švici dobijo kooperative za gradnjo stavbe bančno posojilo z enoodstotno obrestno mero za 90 let, poleg tega pa so v njihovem obligacijskem zakoniku že od leta 1920 opredeljene kot zasebne neprofitne družbe," poudarja.

Habjan na to odgovarja, da je najemnina v zadružnem stanovanju tudi brez tako ugodnih kreditnih pogojev neprofitna in nižja od tržne, zato po njegovem mnenju ni smiselno čakati na vzpostavitev takšnih bančnih mehanizmov. "Pomembno je, da pride v politiki do neke odločitve in se začne reševati popolna anomalija nepremičninskega fonda, ki jo imamo zdaj pri nas," opozarja. Tudi pri statusu ne vidi težav, saj so kooperative oziroma zadruge formalnopravno pri nas urejene z zakonom o zadrugah. Priznava pa, da bi stanovanjske zadruge lahko uredili bolje, saj je zakon pisan predvsem za kmetijske zadruge. Habjan še pravi, da se njihov zavod zdaj loteva zbiranja sredstev za pripravo projektne dokumentacije za izgradnjo treh stanovanjskih stavb pod okriljem kooperative, da bi v praksi preverili, kaj bi pri nas lahko zaviralo ustanavljanje zadrug.

Vrednota je lastništvo

Dr. Matjaž Uršič s Centra za prostorsko sociologijo ocenjuje, da se glede na poudarjeno potrebo Slovencev po lastnem stanovanju najemniške zadruge pri nas ne bodo tako razširile kot v kakšni drugi državi, a z razpoložljivim denarjem padajo tudi zavore do takšnih oblik bivanja. Še posebno pri mlajših, za katere sociolog navaja, da je že mogoče opaziti spreminjanje odnosa do prostora. Če za večino Slovencev kot idealno bivališče velja hiša z vrtom sredi mesta, je pri mlajših opaziti manjšo potrebo po zasebnosti, po kultiviranju lastnega vrtička, pravi Uršič.

Ravno izredna potreba po zasebnosti in od drugih zamejenem prostoru bi lahko po Uršičevih besedah pomembno omejila domet najemniških zadrug, medtem ko drugi zaviralni element predstavlja izrazita potreba po miru. Ta je izredno prisotna, saj hočejo celo prebivalci središča mesta imeti svoj mir in tišino, od koder izvirajo znane težave z obratovanjem lokalov sredi mesta. Dr. Mandičeva pa meni, da bi za začetek potrebovali nekaj raziskav o tem, kateri zadružni model bi bil izvedljiv in bi se lahko uveljavil pri nas ter kako bi ga politika lahko podprla.