V svojih najboljših letih je bil celo središče družabnega mestnega dogajanja, pozneje dom socialno ogroženih družin in posameznikov, na koncu pa le prazna lupina, v kateri so si zatočišče poiskali le še tisti, ki druge izbire za stanovanje niso imeli.
Čeprav niso bili redki, ki so verjeli, da se bo poslopje prej ali slej sesulo samo vase in pod seboj pokopalo tistih nekaj posameznikov z roba družbe, je Kolizej še leta kljuboval tem napovedim in svoj konec dočakal šele pod močjo gradbenih strojev.

Ideja, da bi na robu Ljubljane zgradil sobe za 1500 vojakov in tako meščane odrešil nevšečnosti z nameščanjem vojakov v njihovih domovih, se je posvetila graškemu arhitektu Josephu Benediktu Withalmu, ki je pred tem podobno zgradbo naredil tudi v svojem rodnem mestu. Withalm je takratnim ljubljanskim mestnim oblastem predlagal, da bi na svoje stroške zgradil Kolizej. Na magistratu so njegovo idejo pograbili z obema rokama in Avstrijcu celo podarili zemljišče, kjer je bila nekdaj gramozna jama, je navedeno v izdaji Arhitektovega biltena, ki je bila v celoti posvečena Kolizeju.

Kmalu po sklenitvi dogovora z mestom je Withalm 31. maja 1845 položil štiri vogelne temeljne kamne. Vsakega od njih je simbolično položil eden od takratnih političnih veljakov. Enega celo predstavnik deželne vlade grof Welsperg, ki je bil namestnik deželnega vladarja, drugega grof Wolfgang Liehtenberg kot predstavnik kranjskih deželnih stanov, tretjega kresijski komisar Franc Langer, četrtega pa takratni župan Ljubljane Janez Hradecki.

Sama gradnja tega velikega objekta je potekala hitro, saj so gradbeniki končali delo že pozimi 1847. Hitro gradnjo so omogočale posebne gradbene tehnike, ki so dopuščale neprekinjeno gradnjo, in mila zima, lahko preberemo v Arhitektovem biltenu.

Gradnjo izkoristil za PR in nabiranje sredstev

Wilthalm ni bil zgolj arhitekt, temveč tudi dober poslovnež. Dokaz za to je dejstvo, da je praktično vsak zaključek katere od gradbenih faz izkoristil za predstavitev Kolizeja javnosti. Tovrsten PR se mu je izplačal, saj je na tak način pridobil tudi precej dodatnih finančnih sredstev, ki jih je včasih podaril tudi v dobrodelne namene.

Toda še preden je bil Kolizej zgrajen do konca, ga je leta 1847 zajel požar in stavbi prizadejal veliko škode. Kaj natančno je povzročilo požar, ni jasno. Nekateri so ognjene zublje pripisovali človeški malomarnosti, drugi človeški hudobiji. Ne glede na vzrok pa je Janez Bleiweis menil, da je ogenj uničil enega najlepših objektov v prestolnici, ki je bil "hišnim gospodarjem, zavoljo stanovanja vojakov v njem, velika dobrota, dobrovoljnim Ljubljančanom veselje, celimu mestu in celi deželi lepotija". A ogenj gradnje ni ustavil, le končno podobo Kolizeja je nekoliko spremenil.

Gramozno jamo na robu mesta spremenil v zlato jamo

Z bruto površino okoli 15.000 kvadratnih metrov je bil Kolizej po besedah dr. Brede Mihelič z Urbanističnega inštituta prva večja stavba ob Gosposvetski cesti in poleg Cukrarne ter Kazine tudi najpomembnejša in najbolj monumentalna zgradba iz polovice 19. stoletja. Znotraj njegovih zidov je bilo svojčas 126 sob, ki so bile, kot zapisano, prvotno namenjene začasni nastanitvi vojakov. Ravno zaradi vojakov je bil Kolizej prva leta od zaključka gradnje nadpovprečno zaseden.

Wilthalm si Kolizeja ni zamislil zgolj kot vojaško prenočišče, temveč kot večnamensko zgradbo. Zato je v skladu s svojo vizijo ponudbo prenočišč dopolnil s pivnico, kavarno, pekarno in jahalnico. Vse z namenom, da bi bil Kolizej donosen. V stavbi je bilo tudi šest dvoran. Eno od njih je graški lastnik poimenoval Dvorana slavnih meščanov in se tako mestnim oblastem simbolično zahvalil za pomoč po požaru. Zavezal se je tudi, da bo omenjena dvorana mestni vladi vedno brezplačno na voljo.

Neredi in zavist načeli dober sloves Kolizeja

Kolizej je bil kljub svoji legi zunaj mesta precej dobro povezan s središčem. To in dejstvo, da so bili prostori primerni za različne zabave, plese, proslave in druženje, je prispevalo k preobrazbi Kolizeja v središče javnega dogajanja. Ravno to pa naj bi nekaterim meščanom šlo v nos in začele so se širiti govorice.

K dobremu slovesu Kolizeja niso prispevali niti vojaki. Ti so bili namreč preveč "živahni" in večkrat je prihajalo do pretepov in neredov. Kolizeja se je začel prijemati negativni prizvok. Sam France Prešeren ga je uvrstil med "hudičeve hiše", saj da je Kolizej nova Sodoma, kjer se "um tare s kolesom". Razmere so se umirile šele z letom 1866, ko so mestne oblasti to območje med Župančičevo in Gosposvetsko cesto vključile pod okrilje ljubljanske mestne policije.

Vendar nekako hkrati s tem so se končale vojne v severni Italiji, vojaki so bolj poredkoma prenočevali in Kolizej je tako izgubljal svoj prvotni pomen. Namesto vojakom je zato Withalmov sin Viktor Withalm sobe začel oddajati različnim stanovalcem, druge prostore pa je dal v najem obrtnikom in trgovcem.

Denarja za vzdrževanje stavbe ni bilo od nikoder

Propadanje Kolizeja, po katerem je bil znan v zadnjih letih, se je začelo približno sočasno z nacionalizacijo objekta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so stanovalce, ki so dobro skrbeli za zgradbo, nadomestile mlade delavske družine in nižji sloji, ki enostavno niso imeli dovolj denarja za ohranjanje bivališča. Leta 1988 je država Kolizej vrnila dedičem rodbine Heinrihar, a njegov propad se je nadaljeval.

V socialnih stanovanjih so se stanovalci še naprej menjavali kot po tekočem traku. Nizka najemnina oziroma nelegalne vselitve so za mnoge pomenile rešitev bivalne stiske, kljub temu da so bili prostori vse prej kot primerni za bivanje. Stanovanja so bila polna razpok in vlage, sobe in hodniki so bili zatohli, umazani in slabo oskrbovani, marsikateri strop so kazile luknje. "Tu je prava grozljivka," je pred leti razmere v Kolizeju komentirala ena od stanovalk, ki pa si podobno kot nekateri njeni sosedi ni mogla privoščiti drugega, bolj prijetnega in varnega doma. Praktično vsak od stanovalcev si je bivalni prostor želel kar najbolj prilagoditi svojim potrebam, zato je bila stavba tudi večkrat prezidana. Vsa ta nestanovitnost pa je na Kolizeju pustila svoje sledi.

Tudi po letu 1993, ko ga je država razglasila za arhitekturni spomenik lokalnega pomena, se stanje ni izboljšalo. Še več, le dve leti po razglasitvi spomenika se je porušil osrednji del strešne konstrukcije Kolizeja in prebil vsa nadstropja. Pri tem je bilo uničenih šest stanovanj, tri osebe so izgubile življenje, ena pa je bila v nesreči poškodovana. Čeprav so bili mnogi prepričani, da je bila omenjena nesreča dokaz, da se bo Kolizej sesul sam vase, pa naj bi bil za vdor kriv eden od stanovalcev, ki se je na lastno pest lotil ureditve pivnice v kleti in z nestrokovnimi posegi oslabil že tako slabo strukturo zgradbe.

Država ni želela kupiti Kolizeja

Dediči Heinriharjev si obnove Kolizeja niso mogli privoščiti, zato so ga prodali. Kupil ga je sedanji lastnik Jože Anderlič, ki ni skrival namere, da bi Kolizej rad popolnoma porušil in namesto njega sezidal nov večnamenski kulturni center. A spomeniška zaščita na objektu mu tega ni dovoljevala. Zato se je Anderlič maja 2008 odločil, da stavbo proda za 22,5 milijona evrov. K uveljavitvi predkupne pravice je pozval tudi državo, ki pa ni želela tako globoko seči v žep. Za nakup Kolizeja ni bilo zanimanja. Ostal je Anderličeva last.

Kmalu po neuspešnem poskusu prodaje, kar je Anderlič kot argument za rušitev spretno izkoristil, se je znova začela papirna vojna. Anderličeva Kranjska investicijska družba si je še naprej prizadevala za podiranje Kolizeja, a je bila pri tem neuspešna vse do avgusta 2009, ko je ministrstvo za kulturo le izdalo kulturnovarstveno soglasje in s tem Anderliču dalo blagoslov, da Kolizej zravna z zemljo.

A potrebni sta bili še dve leti izmenjave papirjev sem in tja, da je Kranjska investicijska družba prejela gradbeno dovoljenje in se lotila Kolizeja. Čeprav so mnogi zaradi velikosti zgradbe menili, da bodo Kolizej porušili z namestitvijo eksploziva, so se ga lotili le s peščico gradbenih strojev. Ti so potrebovali le dober teden dni in pol, da so palačo iz 19. stoletja spremenili v ogromen kup opek, lesa, strešne kritine in malenkosti, ki so jih za seboj pustili zadnji stanovalci.